Vsi manevri nesojene Večerove humanitarke leta 2018

»To boš ti naredil!« 

S temi besedami in glasom, ki ne pričakuje ugovarjanja, je Nataša Švikart, zdaj že zloglasna mariborska humanitarka, aprila leta 2019 predme vrgla sveženj papirjev.

Prvo, kar mi je padlo v oči ( in če za trenutek pozabim na takratni šok zaradi dejanja samega), so bili podpisi. Dolga kolona podpisov slehernikov, ki so nesebično in popolnoma nevede prispevali za njen finančni inženiring, njen »private Monopoly«, zasebni »La Dolce Vita«.  Vsega skupaj je bilo strani 15 ali 17, ne spomnim se več dobro; vem samo, da sem na hitro preletel zneske, vsota pa je- vsaj na tej, prvi strani- že kmalu presegla 150 EUR. Otroku je bilo ime Maša.

Občutek nelagodja, ki je takrat za trenutek prežel »humanitarko«, pa ni izhajal iz moči »pojoče travice«, s katero naj bi se njej podobni pokesali in iz nenadnega zavedanja zavržnega dejanja kot takega. Nak, izhajalo je iz nerodnega dejstva, da je fant njene hčere- ki se ga je ta arogantna, častihlepna in oblastna ženska namenila odstraniti iz njenega življenja- ob domnevni policijski aretaciji vpil »d’nar krade«. Zato je potrebovala korekture.

Črtica iz zasebnega življenja, kakršnim se avtor teh vrstic praviloma izogiba, je torej nujna za razumevanje ozadja zgodbe o manevrih in metodah dela Nataše Švikart, takrat tudi še Žumer. »Dela«, no.

Priznati moram, da takrat, v tistem trenutku, še nisem vedel, da je omenjena sposobna tako obsežnih in podlih (kaznivih) dejanj, kot bo med drugim »izposoja« kar 30 000 EUR, sem pa v to posumil. Sodelovanje s »humanitarko« sem zato prekinil v najkrajšem možnem času; že v dnevu ali dveh, ko so se moji sumi izkazali za utemeljene.

Kako se je vse skupaj začelo

Natašo Švikart, takrat tudi še Žumer, sem po spletu naključij spoznal ob koncu ti. prvomajskih praznikov leta 2018 na hrvaškem otoku Pašman. Tam, kjer je za moj okus vse preveč kampov, v katerih se po sistemu »Opaaaa!« (tako sijajno opisanem v kolumni Marka Radmilovića) praviloma sproščajo slovenski sezonski delavci in v akvatoriju katerega Kanglerji tega sveta za lastne PR potrebe »vun tauhajo« hobotnice.

Da skrajšam: »humanitarka« je pred ostalimi družinskimi člani trdila, da se poznava, češ da sva nekoč skupaj delala pri Večeru. V spomin je sicer nikakor nisem mogel priklicati, a pustimo to. V dnevu ali dveh se mi bo skušala približati, svojo vsiljivost kasneje skušala na(d)graditi še na omrežju FB, potem pa sem stike z njo prekinil.

Vse dokler se ni slabo leto dni kasneje ponovno pritihotapila v moje življenje, ko mi je preko sodobnega komunikacijskega sredstva poslala sporočilo, v katerem je izrazila željo po poslovnem sodelovanju. »Da bi me potrebovala za PR«, kot je zapisala.

Za nadaljevanje zgodbe to nikakor ni nepomemben podatek, saj nazorno priča o karakternosti omenjene. Niti slab mesec po- zdaj že dokumentiranem- sporočilu, bo namreč Nataša Švikart policistom mrtvo-hladno podala ovadbo zoper mene in sicer zaradi zatajitve, poudarjajoč – in če gre verjeti kriminalistu, ki je vodil postopek- da sem jo prišel prosit’ za delo, kar je sprejela, ker sem se ji zasmilil. Zdaj… že to je dovolj šokantno; predvidevam, da tudi za bralca, kaj šele za nekoga, ki je to doživel na lastni koži. Ostalega v tem kontekstu ne bi omenjal, saj je vse skupaj še v fazi preiskave in- vsaj z moje strani gledano- sodi v domeno maščevanja in (spolnega) nadlegovanja.

Vrnimo se raje h goljufijam. Ukaz po ponarejanju sem molče preslišal, hkrati pa pridobil tudi konkreten, neprecenljiv in na izkušnji sloneč vpogled za fasado človekoljubja, kot se ga je šla omenjena in kar bo razvidno iz sledečih vrstic.

Nataša Švikart ( Žumer) mi je torej ponudila delo PR predstavnika društva MAUS, češ da se društvu obeta res velik projekt. Zadela je terno, če me razumete; obstaja otrok, ki potrebuje pomoč v višini 120.000 EUR, po tripartitni pogodbi pa je 20% njenega. No, društvenega. No, njenega. Tudi če se omenjena vsota ne bi zbrala, denar ostane društvu, je zatrjevala; saj veste, za naslednje humanitarne projekte. Ker… ona je dobra duša; njej se ljudje smilijo.

Že od začetka sem imel zadržke, saj mi njena bližina iz že opisanih razlogov ni preveč godila. Vendar pa sem krvavo potreboval delo, zato sem na sodelovanje pristal, a pod pogojem, da vse skupaj ostane na ravni profesionalnih stikov. Ne bi se mogel bolj ušteti; že čez kak dan sem dobil ponudbo za obisk bazena in savne in jasno izraženo željo po masaži. Pa pustimo to. Za zdaj.

Švikartovo so pri Večeru leta 2018 gostili na gala večerji “prebojnikov” v Kazinski dvorani SNG

Psihopatija, sociopatija ali kaj tretjega?

Vrgel sem se torej na delo. Damica- ki se je medtem nahajala globoko sredi procesa »having a time of my life«, v kateri je, kajpak, igrala glavno, avtodestruktivno in z izdatnimi donacijami slehernikov podprto vlogo- si je zaželela spletne strani; saj veste, »da ne bi bila več odvisna od Večera in podobnih«, kot je bila dejala.

Pa čeprav so jo tam nominirali za »humanitarko leta« in jo – v procesu propagiranja »mariborskih prebojnikov«, ki je slednjič pripeljala do izvolitve Saše Arsenovića na položaj župana in kateremu je, ironično, potem prav Švikartova javno padla v objem– gostili na gala večerji, ki jo je rapidno propadajoči medij priredil javnosti na očeh v Kazinski dvorani SNG Maribor.

Izdelal sem ji torej spletno stran, ob tem pa opravil še vrsto administrativnih del. Konkretno: obupno spisane in oblikovane prošnje za donacije za podjetja sem predrugačil, a oblastne in dlakocepske Švikartove to ni povsem zadovoljilo. Bistvo seveda ni bilo v obliki in vsebini sporočenega; bistvo je bilo v podrejanju posameznika, konkretno mene. Tokrat mene, kdaj drugič pa najbrž koga drugega.

S prošnjami naj bi se mudilo ( dejansko niso bile odposlane še kar nekaj časa), zato sem jih pisal in kopiral dolgo v noč; včasih do druge, tretje ure zjutraj, že ob osmih ali devetih naslednje jutro pa je »humanitarka« zahtevala prihod na delovno mesto. »Delovno mesto«, no. K njej domov, kajpak.

Kot se rado zgodi, je pogodba o zaposlitvi zamujala. Saj veste, ni časa. Vedno se zgodi to ali ono, »nekaj nujnega« pride vmes in ta jajca. Švikartova mi je ob sklenitvi ustnega dogovora ponudila 7,5 EUR/h in nestalen urnik; pač po potrebi, glede na število in razsežnost dogodkov in projektov.   

Kaj več od tega ni »spacala skupaj«; seveda se je ob sklenitvi dogovora primerno pogostila, na njej lasten način in mi ob tem povzročila za kakšnih 70 EUR stroškov. Šele mnogo kasneje mi je postalo jasno, zakaj je vedno plačevala pretežno s petaki, v najboljšem primeru desetaki in zakaj je vedno morala »it’ nekam menjat’«. Kovance, najbrž. Ko je alkoholna omama naredila svoje, je ponudbi dodala še potovanja; med drugim ravno tisto v Moskvo, na katerega se je potem poleti podala s prijateljico, ki- po komentarjih na omrežju TW sodeč- tudi nima najbolj čiste preteklosti.

Ko se je potem v meni prebudila radovednost in mi je začela utripati novinarska žilica, je bilo potrebno samo sešteti dve in dve. Nekega zahtevnega sistema dela tu ni bilo, delovne naloge pa so bile enostavne, jasne in nedvoumne: prostovoljci pobirajo denar po trgovskih centrih in na ulici. “Prostovoljci”, no. Plačani so po prostovoljski pogodbi, kar pomeni, da k denarni socialni pomoči (DSP) prejmejo 100, v najboljšem primeru pa 200 EUR. Uradno. Sledi prirejanje, ki se ( občasno tudi z »zaupnimi« kadri) opravi za štirimi stenami; razlika ostane njej. No, morda ne samo njej.

Prečute noči so kar pogosto na repertoarju naših kulturnikov;
v vidu bicikl- revolucije pa ne ravno dobrodošlo dejstvo.

Namesto notranjega in finančnega ustroja društva, ki ga bom razkril v naslednjem delu, se tokrat raje na kratko posvetimo njenemu takratnemu življenjskemu stilu:

  • Švikartova si je ( po lastnem pripovedovanju) nakazovala minimalno plačo
  • hkrati je imela ljubimca na Češkem, predvidoma v Čeških Budejovicah, kjer domuje svetovno znana pivovarna »Budweiser«
  • iz tega razloga je bila dosti na poti; z njim naj bi si večkrat privoščila raziskovanje njegove domovine, predvsem Prage in Plzna, obiske tekem Lige prvakov, znamenitih pivovarn, ipd.
  • ob tem naj bi Švikartova visoko kotirala tudi na Mb in Slo literarni sceni; veljala naj bi za nadarjeno pesnico, zanimivo pa je, da ji večino pesniških zbirk izda »Založba MAUS«, kar je samo derivat njenega humanitarnega društva »MAUS«
  • Švikartova torej izdaja knjige sama sebi; natanko tako kot je sklenila tudi posojilno pogodbo– sama s seboj, a v imenu društva
  • lani poleti je kar dosti potovala; med drugim si je privoščila potovanje v Moskvo, Zagreb, BiH ( Sarajevo, Mostar, Počitelj…) ter obiske nočnih klubov v Zadru in okolici.

Sprašujete se, kako sta ‘zgledala dobra dva tedna »sodelovanja« s Švikartovo?! Povedano enostavno- neverjetno! Povedano konkretno- ničesar tako podlega še nisem srečal v življenju, razen morda nekega fotografa lokalnega pomena in njegovo ( medijsko) kliko.

Kronološko:

  • v začetku aprila 2019 Švikartova z menoj naveže stik zaradi potrebe po PR
  • po sklenitvi dogovora se kmalu prično pravno- formalne mutacije »zaposlitve«
  • vmes mi Švikartova naloži še administrativno delo
  • kmalu predlaga nakup nove računalniške opreme; navkljub opozorilom, da obstoječa zadostuje za trenutne potrebe društva
  • vso omenjeno delo se opravi z mojim prenosnikom
  • predlaga nakup snemalne opreme in naroči poizvedbo
  • zatrjuje, da finančno stanje društva za nameravane nakupe zadostuje
  • zahteva izdelavo spletne strani
  • spletna stran je seveda ne zanima kaj dosti; bolj jo zanima moja bližina, predvidoma zaradi spora s hčerinim partnerjem, ki da je nevaren psihopat
  • zlahka je bilo opaziti, da je ženska računalniško popolnoma nepismena
  • tako je ob priliki- in zaradi neveščega ravnanja- popolnoma zablokirala delovanje tiskalnika
  • »napako« so ji na servisu odpravili, kljub temu naj bi vmes kupila popolnoma novega
  • ob tem obisku prodajnega servisa znanega dobavitelja računalniške opreme popolnoma brez potrebe kupi še novo brezžično miško, v neverjetni vrednosti 50,00 EUR, sicer specializirano za potrebe grafikov
  • za odtujitev slednje (in še ene) bo kasneje obtožila mene, čeravno imam te računalniške opreme toliko, da bi jo lahko podarjal
  • Švikartova se vseskozi, enako njena hčerka, hrani zunaj, v – za mariborske razmere- fancy restavracijah. Ko se ne hranita zunaj, si ženski hrano naročita na dom. Vse to pri minimalni plači, kajpak
  • v 14-ih dneh ni doma, od koder je »delala«, dasiravno je uradni sedež društva na Kacovi 4 v središču Maribora, pripravila enega samega obroka. Vsa naročena hrana, pa čeravno- pardon na izrazu- kurčevi jogurt, mora biti draga, saj je samo drago garancija za kvaliteto
  • ko sem jo opozoril, da marsikaj ne ustreza zahtevam projektnega dela in bo v najslabšem primeru znotraj hiše morala žrtvovati prostor ali dva za zasilno projektno pisarno, mi razkrije pravo resnico glede tega:
  1. predlogu je pripravljena ugoditi, a zgolj kratkoročno
  2. hišo pravi, da je odkupila od moža, a s kreditom, ki da ga je najela pri banki
  3. svoj delež naj bi eden od njiju dal pisati na hčerko, a da je zanjo bolje, da tega ne ve
  4. vse skupaj bi seveda ostalo klasična družinska zadeva s kakšno pikanterijo za povrh, ki javnosti ne rabi kaj dosti zanimati, če bi bila zaprta finančna konstrukcija tega načrta oz. če bi za načrtovano zadostovala lastna finančna sredstva
  5. tukaj potem v igro vstopijo sredstva »humanitarnega« društva; konkretno ta, zbrana za operacije potrebnega Gala, najbrž pa tudi prej zbrana
  6. Švikartova se je– če verjamete ali ne- namenila hišo popolnoma renovirati ( zgornji del v luksuzno stanovanje, spodnji pa zaradi neposredne bližine ti. prometnih šol v sobe za študente/dijake), vse skupaj oddajati, sama pa bi se preselila drugam, saj da ta v njej po ločitvi vzbuja neprijetne občutke
  7. za omenjeno naj bi ji zadostovala razlika med 144 000 EUR, najmanj kolikor se je bila namenila zbrati in 120 000 EUR, kolikor naj bi znašali skupni stroški Galovega operativnega posega.

Vse opisano, vsa dognanja in vsa priznanja so se zvrstila znotraj samo treh dni; od ponedeljka do srede pozno večer, ko sem se – zdaj to že vem- globoko v sebi odločil dokončno prekiniti sodelovanje z lažno humanitarko.

Kje je denar in manevri zaščite

Tu pa zgodbe, žal, še ni bilo konec. Švikartova je- kot se je sočasno ( pa tudi kasneje) izkazalo- imela odprtih več front, pa tudi nekaj vplivnih zaščitnikov, o katerih bo še govora. Kot že zapisano, se bom tega morda dotaknil v naslednjih delih, delovno poimenovanih »Humanitarna roka roko umije«»Zakaj sta si prav Arsenović in Švikartova padla v objem« ter sklepnemu komentarju »Profesionalne nesrečnice«, v katerem bom skušal pojasniti, zakaj do takih anomalij sploh pride in zakaj se vse pogosteje pojavljajo prav v Mariboru.

Švikartova je večino denarja najbrž prekanalizirala na kulturniško sceno; posnetek je nastal v prestižnem mariborskem Rotovžu

Prva fronta, ki jo je imela Švikartova odprto- če zanemarimo, da obstaja večna, ki jo ima sama s sabo- je družinska. Kot sem že zapisal, gre za oblastno in avtoritarno osebnost, kar pa je samo fasada, s katero skuša zakriti lastno nemoč in neznanje. 

Zakaj?!

Kmalu je postregla z zgodbo o domnevno psihopatskem hčerinem partnerju, ki da jo zasleduje, ji vlamlja v hišo in jo bo slej ko prej ubil. Ob eni teh samopomilujočih faz mi razkaže inventar in prosi, da pri njej- bojda zaradi občutka večje varnosti- prespim; odvrnem ji, da vidim samo nepospravljeno, neurejeno in nedokončano hišo, v kateri bi veljalo postoriti še marsikaj. Vendar vztraja pri svojem; sredi noči, pravi, da je hčerin partner vdrl v hišo, zaradi česar je bila potrebna policijska intervencija.

Srž tega dela zgodbe?! Policistka, ki se je ukvarjala s primerom, ugotovi enako kot sem pred tem ugotovil sam. Na vse skupaj, po ogorčenem zatrjevanju Švikartove, hčeri ob zaključku ogleda doda: »Mama rada pije, ne?!«

Namesto, da bi se zamislila nad namigom in bolj resno vzela opozorila nekaterih, ki smo ji dopovedovali, da odnosi in dogajanja morda niso takšni, kot jih sama vidi, Švikartova še bolj pobesni. Zahteva, da proti kriminalistki ( kot jo je opredelila) spišem ovadbo, češ, da je od dobro situirane, ugledne in bojda vplivne družine hčerinega fanta prejela podkupnino. Zahtevano seveda zavrnem.

Odloči se, da bo- kot je povedala- prijavila oz. tožila ne samo policistko, pač pa celotno policijsko postajo Maribor oz. vsakogar, ki bi ji stopil na pot. Ovadbo kasneje spiše sama in jo pred pošiljanjem v nadaljnjo obravnavo v zanosu tudi na glas prebere.

Neko noč v tistem obodbju naj bi se po lastnem zatrjevanju in zavoljo vsega doživetega zglasila tudi na urgenci psihiatričnega oddelka UKC MB. Šele kasneje, ko sem povezal vse niti njenih manevrov, se mi je zazdelo, da bi morda lahko šlo zgolj za predstavo, ki bi ji nudila čvrsto osnovo za izogibanje odgovornosti, v kolikor se njen demonski plan investicije – s prostovoljnimi prispevki pridobljenega- denarja v hišo ponesreči. Družina hčerinega fanta naj bi bila namreč, via zobozdravstveni posli, zelo premožna.

Zaradi vedenjskega nihanja, ki bi ga še najbolje opredelil kot manično-depresivno, mi nikoli ni bilo povsem jasno ali gre za resne težave ali manevre. Kakor koli; o tem naj se v morebitnih prihodnjih postopkih izrečejo strokovnjaki.

Vse to se je dogajalo nekje sočasno z nastajanjem oz. izdelavo spletne strani, ki se jo je odločila poimenovati »Vse dobro vsem«, sebe pa razglasila za mamo vseh in vsega dobrega. Spletni naslov strani, zakupljena domena, je torej glasil »vsedobrovsem.com«, sama pa se je preimenovala v Mamo Maus. Bratje in sestre, resnično… v življenju sem srečal že marsikaj, ampak to….

»Vse dobro vsem« ali sebi?!

Skratka; ko sem zavrnil nadaljevanje sodelovanja s konfliktno osebo, ki je počasi že izgubljala tla pod nogami, se je pravi pekel zame šele pričel. Ne vem, kako se je končalo z ubogim fantom in policistko ( hči naj bi se odselila »na svoje«, najemnino pa naj bi ji- kako nepresenetljivo- (vsaj delno) krila mama, ki- kot smo se že naučili- prejema minimalno plačo), se je pa srž njenega nikoli usahlega gneva usmeril vame.

Poleg ovadbe sem bil deležen še grozilnih sporočil, ogovarjanja in zaničevanja, širjenja lažnih zgodb, nadlegovanja na ( prostovoljskem) delovnem mestu, pa tudi nadlegovanja in vznemirjanja na domu, od koder jo je slednjič z intervencijskim vozilom odpeljala policija.

Ker je srž celotnega zapleta v zvezi z mojo kratkotrajno, a nesrečno epizodo vezana na siceršnji ustroj in delovanje društva, ki ga bom še obrazložil, naj končne vrstice tokratnega zapisa namenim sledečim dejstvom:

  • ko Galova mama, Nataša Vrbnjak Šteflič, trdi, da jo je Švikartova nadirala, ne laže. Bil sem prisoten, ko se je to zgodilo; bil je ponedeljek, okrog poldneva. Vzrok za neverjeten izbruh Švikartove je bila donacija radia Aktual, menda v višini nekaj tisoč EUR, katere resničnost si je mama nesrečnega otroka »drznila« preveriti
  • izbruh je bil tako neverjetno silen, dretje pa tako močno in zaničljivo, da sem dejansko zgrabil za kljuko in želel izstopiti iz avtomobila, v katerem sem se nahajal s Švikartovo
  • gre, kajpak, za prijeme podrejanja
  • kot sem že zapisal, se bojim, da starši Gala, Lane in Marka dela denarja ne bodo videli nikoli več. Damica je namreč zelo aktivna na ti. levi, liberalni kulturniški sceni in čisto mogoče je, da se bo na koncu ugotovilo, da se je del denarja skozi nekatere njene dejavnosti prekanaliziral prav tja
  • spletno stran naj bi sicer potrebovala tudi zaradi tega; zavoljo dodatnih točk na razpisih, ki da jih prejemajo imetniki slednjih, “s tem pa tudi več denarja”, je dejala
  • čeravno je Švikartova izbrisala svoj FB profil, enako tudi tistega društva MAUS, so sledi vendarle ostale. Sumim, da je za financiranje svojih pesniških festivalčkov ( med drugim v znanem MB kletnem lokalu KGB na Vojašniškem trgu), ki jih je medijsko promoviral in kril ravno Večer, kakor tudi literarnih večerov in ostalega, porabljala (tudi) iz donacij pridobljen denar
  • osebni FB profil ( in tisti društva) pa ne bo edino, kar bo Švikartova izbrisala; popolnoma bo namreč tudi predrugačila spletno stran, kot sem jo za potrebe društva ustvaril; izbrisala fotografije, spremenila vizualno in vsebinsko zasnovo
  • kasneje me bo obtožila, da spletne strani nisem izdelal; sploh pa ne tako kot si je želela ter zahtevam in potrebam društva primerno
  • avtorske pravice- kakor tudi vse ostale, razen njenih- ji tudi niso preveč blizu.
Švikartova je svoj FB profil ob izbruhu afere na hitro izbrisala. Pričakovano.

Vse zapisano nas vzročno- posledično privede do tipičnega primera mahiniranja Švikartove, že omenjenega nakupa računalniške opreme »za potrebe društva«:

  • sporni laptop znamke HP je Švikartovo stal cca. 1000 EUR; račun je bil poravnan s plačilno kartico na ime društva
  • vendar pozor: Švikartova je ob tem kupila še dva laptopa, prav tako znamke HP; enega zase (ker je bila dobre volje, kot se je izrazila in ker ji »stari šteka«), drugega pa hčeri, kot vzpodbudo za opravljanje mature
  • za oba je porabila več kot 700 EUR, ob tem pa nakupila še nekaj dodatne računalniške opreme, ki se bo- bodisi po nadomestnem avtomobilu bodisi po kaotični notranjosti hiše- valjala še nekaj dni
  • predvidevam, da jo je pogubila ali pa kako drugače zapravila; skratka, za njeno izginotje bo kasneje na policiji obtožila avtorja teh vrstic
  • denar je jemala iz »vrečk«; včasih preloženih plastificiranih vstavnih mapic za fascikle, včasih tistih za nakup zelenjave v marketih
  • v vrečkah je bil, kajpak, donirani denar
  • štetje je pri omenjenem nakupu opravila kar na parkirišču pred TC Leclerc; praviloma je šlo za petake in desetake, pa tudi kak’ dvajsetak se je našel vmes
  • zagotavljala je, da gre pri sredstvih za razliko, ki itak pripada društvu; njen delež, kot je zatrjevala
  • ob menjavanju denarja v TC Leclerc– bilo ji je prenerodno, da bi računalniško opremo v TC Harvey Norman nakupila z bankovci tako nizkih nominalnih vrednosti, je omenila- si je kar tako, mimogredeprivoščila še nakup nove modne ženske torbice; vrednost je znašala slabih 60 EUR
  • ob čakanju na odobritev transakcije je povabila na burger in nekaj »drinkov«, zaključek posla pa začinila s povabilom na večerjo v njej ljubi restavraciji, do česar je slednjič tudi prišlo.

Vse to pa se je zgodilo samo v enem popoldnevu. In tukaj, dragi bralci, se humanitarna nočna mora šele prav prične. V naslednjem delu bom, podprto z dokazi, javno zastavil vprašanje ali se je z denarjem, zbranim za potrebe zdravljenja nesrečnih otrok, dejansko financirala ti. levičarska kulturniška scena in zakaj pri mariborskem Večeru o vsem skupaj molčijo oz. se v najboljšem primeru sprenevedajo, da uradnih institucij niti ne omenjam.

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s