O MATICI IN ZARODU.

Rating: 5 out of 5.

»Kraljica« in teorija elit ali zakaj se je Akademija leta 2006 odrekla Frearsu ?!

Ker britanski film ne velja kar tako za inteligentnega;  pravzaprav gre kar za soznačnico-»britanski« in »inteligenten« sta dve opredelitvi enega in istega. Premisa, ki poteka od The Hours in English Patienta, preko Chariots of Fire in Gandhija pa tja do Lawrencea Arabskega in Hamleta, to le potrjuje, tvori pa jo splet fonetičnih posebnosti , ameriške frustracije imenovane kulturni provincializem, (post)kolonialnega patroniziranja ter dramaturško- produkcijskih standardov, zavoljo katerih je ameriški film vse bolj hipno zadovoljstvo. Heh, kot hamburger.

No, H’wood našteto s spektaklomanijo potem spretno prikrije. In prav ta je tisto, v kar trči Frearsova »Kraljica«; sočutna, prefinjena, genialna drama. Nič čudnega; če so Britanci Američanom nabili komplekse, so jim ti v zameno podtaknili neoliberalizem in show business. Z eno besedo- Blaira. No, z dvema- zdaj Blaira, še prej pa Maggie.  In Američani- zastavonoše obojega- so se leta 2006 pač (ponovno) odločili, da ne bodo inteligentni; da bodo, torej, svojemu filmu vrnili ( lažni) sijaj.

Ker navidez banalno, a resnično (!), zgodbo o kratkem stiku med privilegirano kasto monarhov, kot zadnjem braniku resnične drugačnosti in korporacijsko družbo ter njenimi sredstvi prisile- torej, mediji- pripoveduje na simbolni ravni.

Že s prvim kadrom ( po principu plan- kontraplan), v katerem zastavi zoperstavljen »live coverage« (tv prenos »v živo«) razgalja režiserjev pravi namen- razlago teorije elit in njihovih taktičnih bitk. To hkratno naznanilo neogibnega trka dveh samozadostnih svetov in njune proklamirane dokončnosti brž preide v bizarnost, ko si suverena v prazni sobi, torej brez publike, nista več popolnoma na jasnem glede procedure in pooblastil vodenja države. Jasen pa jima je način in to je bistvena razlika; dvor prisega na preživelo etiko, ki da je tisto, kar jih loči od preostalega sveta, ki mu to priznava z neke vrste ponižnostjo, populistična vlada pa na »medijski blietzkrieg«, ki ga- kako ironično- prav nesreča dvora le še podžge.

Zažene se »japijevski brainstorming«, štab lansira zgodovini ljub slogan, Blair pa samozadovoljno dahne: »This is going to be massive!«, s čimer referira na predvideni masovni odziv z rumenim tiskom zasvojenega plebsa, ne pa, da »bo še hudo«, kot so nas hiteli prepričevati prevajalci. Heh, prvi med ministri- danes bolj znan kot »B:liar«- pač meni, da ima v partiji z dvorom »kraljico« prednosti, ko pravilno uvidi, da bo prihajajoči mega pogreb le kolektivni ventil. Spregleda pa, da »dve Diani« pomenita »dva svetova«; javnega in zasebnega, kar dvor načeloma že ve, a ga šele predrtje medsebojne membrane sooči z nesmiselnostjo pasivnosti v času, ki ne pozna in ne razume odklopa. »Dianashow«  buta vanj neusmiljeno; kot bi se mu zgodil kak’ drug »film«, kak’, buuu, »Poltergeist«.

Ker je prodoren; kaosu zoperstavlja kodeks; snetje zastave tretira kot kapitulacijo, še bolj(e) dekapitacijo. »Monarhija, ki slovi po neporaženosti, je v svoji nekaj stoletni tradiciji ni snela enkrat samkrat«, nam pravi, »pa naj bi jo zaradi neke, huh, »modre« starlete?!«

Ker je intimen: očiten Elizabetin nemir zaznava skozi poistovetenje s kraljevskim jelenom, ki ponazarja strašen konec. Ne skriva, da hoče skozenj obvarovati sebe, kot je pat položaj v Lovcu na jelene skušal doseči Robert De Niro. Ne zaman; jelenova agonija je tudi njena; če ne dejanska pa simbolna. Za (od)strel ga nastavijo novi eliti (naložbenemu bankirju), morda ga čaka še mumifikacija. Hja, ni kaj; najbolj(š)e, kar se lahko zgodi kraljici je, da postane relikvija, balzamirana, prvorazredna. Zave se, da bitke ne bije s spuntanimi podložniki, ki »prenočujejo na cesti in si pulijo lase zavoljo nekoga, ki ga sploh niso poznali«, niti s četami »selebritijev« in homoseksualcev, ki bodo razdevičili celo Westminstrsko opatijo.

Ti »hipnotizirani retardiranci«, katerih največji miselni doseg je itak »They D’ONT deserve you!«, so pač samo strelivo nekih drugih kanonov, vladarski previd pa posledica (pre)dolge izolacije ob podložnikih, služinčadi, ki vsi po vrsti utelešajo stari red, kar je razvidno že iz naslavljanja (»Ma’am as in farm, not mam as in ham!«). So tisti isti podložniki iz Altmanovega Gosford Parka, ki so zamudili revolucijo; ki svoja življenja živijo skozi druge. Vendar jih živijo tudi ljudje podrejeni medijem in PR prijemom, ki kodeksa časti ponavadi nimajo ali ga- bližje resnici- zavoljo zakona trga raje ne udejanjajo, če predvidevamo, da ga sploh poznajo.

Ker presega zemeljsko; 7 dni ponazarja 7 obdobij ali pot do globljega smisla, kjer je vse minulo le uvod. Biblijsko preroški podton je, če smo že pri božji volji in božjih namestnikih, povsem očiten, a v pripoved tako spretno vtkan, da je to le kakovost filma več.  Zato- kakor naložbeni bankir ne zna pokončati jelena- tudi neoliberalizem poklekne pred monarhijo; zavoljo etike: vladarju ne smeš obrniti hrbta, funkcionarju pa ga lahko in moraš! Vladati, namreč, pomeni tudi biti moder. In časten! Ne pa spretno mešetariti in »ponižnost zamenj(ev)ati s ponižanjem«!

Ker razkrinka notorične laži; Diana ni bila brezrazredna, njena (o)pozicija pa je bila preračunljiva;  pripadala je kasti, ki (pre)živi zaradi medijske pozornosti. A to je le finalni twist pripovedi, ki nas namerno usmerja narobe; da bi končno le dojeli lastno omejenost.  Kakor »Sto let samote«, kjer se za pripovedjo, »ki vre od življenja«, skriva tragična zgodba o osamljenosti latinskoameriškega človeka. Enako je s sodobno britansko družbo spektakla: kje je že bila leto dni po smrti oboževane princese?! Nihče ne ve zagotovo, najbrž pa se je »zabavala« z Beckhamom…

Ni kaj; to je sočuten vpogled v kraljičinih in podaniških sto let samote in nesporni zmagovalec leta 2006, v katerem so se ZDA skozi nagrade skušale restavrirati in regenerirati (The Departed); drugi, praviloma pametnejši (The Queen, The Last King of Scotland, Little Miss Sunshine, Babel, Letters from Iwo Jima), so bili tu, žal, le za okras.

Aljoša Dragaš

Žanr: drama

Podžanr: dokudrama, družinska drama, politična drama

Dolžina: 101 min.

Režija: Stephen Frear

Igrajo: Helen Mirren, Michael Sheen, James Cromwell

Države produkcije: Francija, Italija

Producenti: BYBIM Distribuzione, Canal Plus, France 3 Cinema, Granada Film, Pathe Productions, Pathe Renn Productions

Realizacija: Miramax

Tržno lansiran:

  • September 15, 2006 (UK )
  • September 30, 2006 (USA)

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s