Salazarju maščevanje, Deppu in piratom pa slovo? Ne bi rekel!

Pirates of the Caribbean: Dead Men Tell No Tales

Rating: 3.5 out of 5.

Prvo, kar morate vedeti o Piratih s Karibov in mrtvih možeh, ki ne pripovedujejo zgodb, je, da je to že peti del te franšize. Najbrž to itak veste, zato ni dejstvo samo po sebi nič nenavadnega in šokantnega- Potterjev so posneli toliko, kolikor jih je naštancala Rowlingova ( pravzaprav še več), Hitri in drzni pa so tudi tu nekje po številu in kar je še bolj pomembno: časovnem razponu produkcije.            

Da seveda ne omenjam Stallonove Rambe in Rockyje; vsaj pri slednjem smo imeli  občutek, da ga bodo snemali dokler bo “Sly” lahko dvigal roki. 

Težava pa je še ena: brzeče avtomobilske franšize si zlahka privoščijo menjave igralske ekipe, pri Potterju pa je to zaradi bioloških ovir že šepalo in zdaj je isto doletelo še Pirate s Karibov. Zato so se snovalci ( in dobičkarji, heh) odločili za preverjen recept: film so reciklirali, kar pa je spet mnogo bolje od četrtega dela in “Neznanih tokov”, ki so jih enostavno ponaredili.

Filmskemu poznavalcu zato ni ušlo, da je nazadnje nekaj podobnega videl in doživljal pri še eni franšizi, ki pa se je na srečo ustavila zgolj pri trilogiji- “Nazaj v prihodnost” ( Back to the Future). Z majhno, a pomembno razliko: tisto je bila žanrovsko primarno komedija, čeravno ZF in avanturistična, “Pirati” pa sodijo v rang čistih, zgodovinsko izpričanih pustolovščin. Kar vendarle daje snovalcem prednost na mnogih področjih: pri scenografiji, kostumografiji, scenaristiki, kadriranju, planih, rakursih… In to se pozna, a o tem več kasneje.

Kot že rečeno, gre pri “Salazarjevem maščevanju” za reciklažo, zato lahko ta postane prednost za filmske poznavalce in užitkarje. “Back to the Future 2” je denimo imenitno postregel z Polnočnim kavbojem, od/raz-krivanje “Salazarjevega maščevanja” pa bom raje prepustil gledalcem. Se bi pa na tem mestu ustavil pri osrednjem liku, po katerem ta del tudi nosi ime. Vidite, težava nastopi že pri opredelitvi: Salazar je le nominalno osrednji lik, ne pa tudi v izvedbi in to je največji manko tega filma. Snovalci (Joachim Rønning in Espen Sandberg sta si (raz)delila režijo, Jeff Nathanson pa je (so)podpisal scenarij ) lika Salazarja enostavno niso dovolj razvili, kljub temu, da je potencialno najbolj markanten in tudi sicer vpadljiv. Občutno preslabo karakterizacijo vseh novih likov so potem nadomestili s preveč CGI, preveč totali, preveč pejsaži, preveč kaskaderstva in cliff- hangerstva in preveč že videne situacijske komike.

Kar se potem ponavlja skozi ves film, kar je v bistvu škoda, saj je imela osnova zgodbe velik potencial, a se jo ni (dovolj) razvilo. V tem stilu je tudi zaključek: namesto mističnega in magičnega- na kar film besedno stavi, filmsko pa pogrne- nam ponudi srce parajoče snidenje vseh minulih in aktualnih likov serijala, kar se zdi…dostojno slovo, če zanemarimo, da je cameo zvezdništvo zastavljeno tudi kot garancija za zaslužek; v primeru, da bi se slutil ( kritični in finančni) fiasko predhodne stvaritve.

Ravno pri tem tokratno nadaljevanje- upam si trditi: nehote- ponovno postane reciklaža, saj je zelo podobno naredil veliki Francis Ford Coppola s še večjim Botrom.

Postaranega in utrujenega Al Pacina je soočil z vsemi njegovimi napakami in preživelo družino, tako kot postaranega in utrujenega Johnnyja Deppa z vsemi njegovimi napakami in preživelo druščino soočijo tokratni tvorci, preden ga – v zahajajočem soncu- pošljejo horizontu naproti. Morda je bolje, da tam končno tudi ostane; vsekakor bi bilo to s tem filmom zelo dostojno slovo. Kar nam sporoča kar film sam: mrtvi možje ne pripovedujejo zgodb in filmska smrt je doletela tako Javiera Bardema (kapitan Salazar), ki je sicer popolnoma nov lik, kakor Geoffreyja Rusha ( sloviti kapitan Barbossa, malodane kultni lik serijala), ne pa tudi Johnnya Deppa ( kapitan Jack Sparrow), kar je zaenkrat edini preostali misterij.

Zaključek je torej takšen: film je disneyjevsko vzgojen, napet, razburljiv predvsem za tiste generacije, ki se s franšizo in žanrom še niso soočile in prikaže tudi pozitivno žrtvovanje, ko v ideološko razdvojen in glede spolnih/ starševskih vlog pohabljen Zahod tudi na spektakelsko- popcornovski ravni ponovno uvaja vlogo očeta, ki naredi natanko tisto, zaradi česar mu je dano nositi ta privilegij in breme.

No, presodite sami ali je legendarni Geoffrey Rush vreden tega simbolnega mandata. Vsekakor vredno ogleda, niti približno tako slabo kot so predstavili dominantni/ režimski mediji in zabavno za vse (ne)poznavalce. Slabši od “Prekletstva črnega bisera” in “Na koncu sveta”, pa zato boljši od “Mrtvečeve skrinje” in “Neznanih tokov”. Priporočam!

Aljoša Dragaš

Žanr: pustolovski

Podžanr: piratski/ gusarski, komedija

Dolžina: 129 min.

Režija: Joachim Roenning, Espen Sandberg

Igrajo: Johnny Depp, Geoffrey Rush, Javier Bardem

Država produkcije: ZDA

Producent: Walt Disney Pictures

Realizacija: Walt Disney Studios Motion Pictures

Tržno lansiran:

Maj 15, 2017 (Singapur )

Maj 26, 2017 (ZDA)

Produkcijski stroški: pribl. 230 mio USD

Zaslužek: 749, 9 mio USD

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s