“Rdeče in črno”: tako utrujeni in tako osamljeni revolucionarji, da niti »ustaš« Thompson ni več dodaten magnet za kolesarjenje

Resnično, bratje in sestre, težko boste našli kaj tako »estetskega«, kot so nove mariborske luči in njih nosilni stebri na »novem« mariborskem trgu. Glavnem, ki to že dolgo več ni, zdaj, ko je na njem- v vidu strateških lokacij- nekdo pokupil nekaj nepremičnin, pa bi mestni »velmožje« spet radi, da bi to bil; da bi se kot tak znova prebil v zavest meščanov in meščank. In ta nekdo je Saša Arsenović, po največji možni politični nesreči, po pravem tajkunsko-politično-medijskem manevru, aktualni župan Maribora, sicer gostilničar, že kar nekaj časa pa tudi hotelir. In kar je za našo zgodbo najbolj pomembno- trendsetter.

S čimer skočimo v usta trenutni javnomnenjski kampanji rdeče kamarile, ki je natanko tisto, v čemer so njihovi nalogojemalci desetletja blesteli: ustvarjanje privida javnega mnenja. Potem pa so se zgodili uporniški novinarji, med katere se prištevam tudi sam in ki se jih je sprva še dalo utišati, a kaj, ko se je kmalu zatem zgodila še digitalizacija. Poti nazaj več ni bilo in mastodontski mediji, tipa Večer in Delo, za nameček prodani tajkunom, so se začeli sesuvati. Sami vase. Implodirali so.

Naj vas takoj na začetku razočaram: v Mariboru ne vre. Vsaj zaradi napovedanega koncerta Thomposona ne. Izvzemši aktiviste skrajnih strančic, tipa Levica ali propadajoče SD, se s tem nihče ne obremenjuje preveč.

Za oris: v petek je tukaj močno deževalo. Okoli poldneva sem zato zavetje našel v kotu priljubljenega gostinskega lokala na Glavnem trgu, pomenljivo poimenovanega Living Room, ki je tam domovanje našel, mnogo preden je Arsenović začel z lomastenjem po mestu. Gre za znano zbirališče liberalno usmerjenih ljudi, sicer pa na le nekaj metrov oddaljeni Poštni itak mrgoli novodobnih levičarjev, ki so sicer skregani z nazori tistih, na katere prisegajo, le pojasnil jim še ni nihče tega.

Za bližnjim omizjem se je nahajala skupina priletnih »revolucionarjev«, ki so (pre)glasno razpravljali o tem, da morajo napisati protestne plakate. “Že danes! Zaradi Thompsona!” In da morajo izsiliti demonstracije. Bilo je očitno, da gre za zmes jugonostalgikov, rdečeburžujcev in neposrednih  potomcev oficirskega ali pač udbovskega kadra. Saj pravim: bili so (pre)glasni. Kar je bilo bolj šokantno, je bilo spoznanje, da so starci tako rekoč diktirali tempo nečesa, kar naj bi se šele zgodilo in še bolj frapantno: kar naj bi bilo spontano oz. se skozi MSM promovira kot tako; kot upor napredne mladine, ki si želi boljše družbe, boljšega sveta.

Kar je v bistvu hecno: utrujeni revolucionarji, vsi po vrsti z odebeljeno optiko, se sploh niso zavedali aktualnosti trenutka, utripa časa, kar se priletnim sicer rado zgodi. Malo predtem sem namreč fotografiral tisto, zaradi česar bi v Mariboru že v bližnji prihodnosti res lahko zavrelo: kar 16 metrov visoke kandelabre, ki so materialni in simbolni dokaz Arsenovićeve samovolje pri upravljanju univerzitetnega mesta. Skozi okno sem zrl v to žalostno podobo: predimenzionirano tlakovano “betonsko” pošast in zapuščen vhod na korona-hitro zaprtega Arsenovićevega hotela, ki se imenuje “Maribor”. Turobnost je dopolnjeval obilen in hladen dež.

Vidite, najprej sem se namenil spisati kolumno o tem, kako in zakaj je koncert Marka Perkovića- Thompsona potreben ter zakaj bi bila to poprava zgodovinske krivice, potem pa sem se spomnil, da sem to že storil. In to v začetku pomladi leta 2017, ko sem za spletni medij Politikis spisal kolumno z naslovom »Večer in Fištravec vs. Thompson: kot četnik v Čavoglave«, v kateri sem sklepno ugotavljal, da »tukaj sploh ne gre za Hrvate in Srbe, tu gre za »zapišavanje« teritorija.« Volilnega.

Enako ugotavljam 3 leta kasneje, le da na seznam dodajam Slovence oz. Slovenijo, volilnemu teritoriju pa še protestnega. »Na jeziku torej antifašizem,« sem takrat zapisal, »v žepu pa kokarda in z njima povezano volilno telo.« Premisa ostaja ista, dodajam titovko in triglavko.

Se je torej spremenilo kaj bistvenega?!

Kar se tiče medijskih operacij, niti najmanj. Ponovno gledamo oz. beremo iste akterje, ki nam prodajajo enako, že milijonkrat povedano zgodbo. Kot zadnja v nizu sta se na straneh mariborskega Večera oglasila še Blaž Petković in Rok Kajzer, menda izpričana kroatofoba, bojda naravnost sovražnika vsega hrvaškega. Prvi je načel (ne)odzivnost predstavnikov politike na napovedani koncert, drugi pa moraliziral s tako prežvečenimi flashbacki, da so še partizanski filmi na POP Kino avantura in osvežitev obenem.

Normalno razmišljujoč in v prihodnost in razvoj usmerjen posameznik- kot ga bo isto popoldne ( ko bo Kajzer, kot že omenjeno, na taisti naslovnici Večera prodajal partizanske slikanice) skozi plitko propagando v korist Arsenovića promovirala prav Kajzerjeva življenjska sopotnica, kroatofobinja Branka Bezjak– se vpraša, v katerem filmu ti ljudje živijo; kaj jim rola po glavi, kot bi se temu reklo.

Odrekam se neprimernemu štetju krvnih zrnc, domnevam pa, da Kajzera- potomca tudi makedonskih pravoslavcev- ob tem vodi še borba za goli obstanek. Odrekam se tudi javnemu poniževanju, kot sem ga bil s strani omenjenih- khm, novinarjev- deležen sam, me pa kot medijca zelo čudi, da je lahko zgolj s končano srednjo šolo opravljal delo dopisnika iz Zagreba za nekoč največjo in najbolj vplivno slovensko časopisno hišo. Ker drugi »genialci« te priložnosti pač nikoli nis(m)o dobili, pa če s(m)o še tako zvesto sledili načelom novinarskega kodeksa. Najbrž »pedigree pal«

Drugi omenjeni, Blaž Petković, je našteval mesta in države, kjer da so Thompsonu prepovedali nastope, skoraj vedno pa »pozabil«, da je bila za »civilnimi iniciativami« gastarbajterija praviloma srbskega porekla. Tudi to pričakovano. Ostaja torej vprašanje, zakaj in čemu taka drža in zakaj ravno zdaj?! Za kaj?!

“Zakaj?” in “Za kaj?” sta v Mariboru vse bolj pogosti vprašanji, kolesa pa vedno bolj redka.

Prvi “zato” leti na odločitev pisca teh vrstic, da se pri pisanju o Thompsonu ne bo dotikal morda še edinega nenačetega polja, tistega kulturne produkcije in (duhovnega) monopola povezanega z njo. Naj vas pri poglabljanju predvsem v simbolno raven dogajanja raje- bolj pošteno in fer- napotim na odlični kolumni Sebastjana Erlaha.

Prva, krajša, naslovljena »Zakaj Slovenija potrebuje Thompsona? Tudi zato, ker je naša država še vedno do vratu globoko v komunizmu!«, je bila objavljena na portalu Politikis.si v začetku aprila 2017. Če smo bolj natančni: 6. aprila, kar je natanko datum, ki ga povezujemo tudi z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Toliko o ironiji usode. Drugo, daljšo, naslovljeno s »Koga moti Marko Perkovič- Thompson?«, je avtor te dni objavil na svojem blogu.

Pri tem moramo biti pozorni predvsem na dvoje: 1.) da ni nujno, da se z zapisanim strinjamo in 2.) da kljub temu- in izhajajoč iz prvega- dopuščamo, da ima nekdo nasprotno mnenje, ki ga lahko, sme in zmore jasno in glasno izpostaviti.

Sam, kot že zapisano, ne bom pisal niti o blefu, skozi katerega je SDS Počivalšku najbrž ponudila možnost, da si povrne javni ugled, sebi pa olajša vladanje in utrdi koalicijo. Še manj pa o vseh medijskih blefih in polomijah rdečih buržujev, ki si po nekem čudežu pravijo levica, niti o njihovih tajkunskih partnerjih, kar nas praviloma privede do stranke SD. Tiste iste, ki je zavoljo naslednje faze potenciranja protestov, imenovane »islandizacija«, po principu hunte zamenjala »umazanega« Dejana Židana in preko svojega tovarniškega glasila »Večer« lansirala »obdobje žensk« na čelu s Tanjo Fajon.

Ne bi se jim moglo bolj zalomiti; malodane istočasno, ko se je gibčno, a vsebinsko prazno govoreča evropska poslanka, ki se vidi na položaju predsednice- bodisi vlade bodisi države– prebijala proti stratosferi dominantnih medijev, je vedno živo spletno info vesolje zadela informacija o neki bosansko- srbski ( porno?) starleti, ki je prav tam nekje organizirala orgije, na katerih so aretirali tudi prenekatero znano slovensko ime. Starleta Tijana Ajfon.

A me razumete? Sedel sem pred ekranom in s solzami v očeh opazoval to besedno premetanko: Tanja Fajon- Tijana Ajfon. Tako je neka bosanska »pornjakinja« ( kot takim v slengu pravijo »doli«) nehote simbolno razkrila vso perverzijo ponarejenega slovenskega politično- medijskega sveta.

Gremo še globlje? Pa dajmo!

V teh maničnih dneh, polnih prevar in spletk, ko so Mariborčanom- prebivalcem drugega največjega in za nameček univerzitetnega mesta- dobesedno pred nosom in brez vprašanja ali se strinjajo, namontirali 16 metrov visoke kandelabre, od katerih so grši najbrž samo še tisti, ki jih je pred-vstajniški župan Kangler namontiral na še eni brezoblični mestni tlakovani ploščadi, imenovani Trg Leona Štuklja, je v Dravo skočil še en anonimnež več in tam za vedno končal svoje življenje.

Verjemite, da je temu res tako; stari most, naslednji cilj skozi kolumno načete kamarile, sem prečkal v trenutku, ko je pod mano in tik ob novi Medicinski fakulteti- še enem arhitekturnem izživljanju na obrazu mesta- reko sem ter tja prečesaval »gumenjak« z reševalci oz. potapljači na krovu. Kot malodane ob začetku Arsenovićevega mandata, ko je med prvim javnim novoletnim slavjem pod njegovo taktirko Drava pogoltnila še eno mlado življenje.

Nova ironija usode, ki je MSM novinarji bodisi ne znajo, bodisi ne smejo, bodisi ne upajo načeti: višinska razlika med Starim mostom in gladino Drave naj bi znašala 16 metrov; natanko toliko kolikor znaša tista med okupiranim, zakajlanim, zagozdenim, arsenovićevskim Glavnim trgom pri tleh in lučmi pri vrhu, za katere Mariborčani tekmujejo v zaničljivem poimenovanju. Mene, denimo, spominjajo na haube; ne avtomobilske, ampak tiste frizerske, pod katerimi so se včasih ustvarjale trajne, kar je tudi pomenljivo. Opranim glavam praviloma sledi friziranje, ki lahko pusti trajne posledice.

Fotografija, žal, ni neumestna montaža, ampak odraz medijsko potencirane realnosti.

In tu je catch!

Thompsonov morebitni koncert malokoga moti, ker si- kot sem pravilno napovedal že pred leti- ljudje želijo spremembe. Te pa ne predstavljajo ne Arsenović, ne aktivistično in sporočilno popolnoma preživeto kolesarjenje, ne face-lifting Tanje Fajon ( ki jo ljudje bolj ali manj itak dojemajo kot politično verzijo Tijane Ajfon) ali te ali one mestne površine, s katerim se bo trajno nahranil ta ali oni klan.

Te predstavlja boljše življenje, ne pa priložnostni harač, ki ga izvaja vsakokratni priložnostni župan, katerega pa se- kako zanimivo, kot bi bili iz iste politične družine, iz iste kamrice- kolesarji nikoli in nikakor ne dotaknejo. Commedia dell’arte: kolesarski revolucionarji, ti wannabe pravičniki 21.stoletja, na omenjenem trgu-gradbišču sestopijo s koles, se nekako prebijejo na drugo stran, kjer ponovno zajahajo kolesa in nadaljujejo komunistični križev pot ozaveščanja, a potem na koncu, pri spomeniku NOB, ne demonstrirajo proti tistim, ki so jim zaokroženo izvedbo protesta celo fizično onemogočili in s katerih pošastno stvaritvijo se na svoji poti navsezadnje morajo soočiti, ampak proti »tistim drugim«. Nenašim.

Trendsetterstvo v vsem svojem »sijaju«.

Še huje: mestni svetnik ene take teritorialno-zapiševalno nastale liste, Josip Rotar ‘z Liste kolesarjev in pešcev, naj bi prejšnji petek kolesarje pozval h krogu okrog zgradbe občine, pa, kot vse kaže, ni bil pripuščen niti, da poziv izrazi. Oporekali naj bi mu- pozorno- oportunizem in jezo, ker mu koalicijska španovija z Arsenovićem ni prinesla tako želene kandidature za državnega svetnika. Vidite zdaj, kako nepristno je kolesarjenje; čutite, kako zlagano je?!

Morda za konec in v tem kontekstu ne bi bilo odveč, če bi vam prenesel sporočilo splitske hip-hop, tudi v Sloveniji zelo popularne zasedbe, ki v pesmi »Grad spava« ( Mesto spi) pravi: »Grad spava, čujem mu disanje, I plač beba koji traže sisanje. Sniva, pun straha i prezira, u dubokom snu dobro anestezira!« Prevod najbrž ni potreben, tudi kontekst ne.

Zakaj omenjam prestolnico Dalmacije? Vidite, v Splitu ni težava, če mesto na stadionu RNK Split v nekdanjem Parku SKOJ-evcev, današnjem Parku mladih, gosti mega-techno festival Ultra, če na rivi hip-hopira TBF ali pa na drugem kultnem stadionu, Poljudu, koncertira Thompson; vsak od njih pred več deset tisoč glavo množico različnih nazorov. Je pa problem, vsaj medijski, če nekdo skuša zlorabiti zgodovinske javne površine.

V Mariboru pa nasprotno ni težava, če nekdo olastnini zgodovinsko javno površino in jo z javnim denarjem vsem na očeh prilagodi za svoje zasebne potrebe, kakor ni težava, da kulturna produkcija že dolgo temelji na principu mentalnega in teritorialnega fevda, kar se še najbolje kaže s festivalom Lent in podobnimi »vedno isto« prireditvami. Katerih končni rezultat je, da plebs na ograjen Balaševićev koncert s seboj prinese celo raztegljive stole, ligeštule in ohlajene pločevinke piva, s katerimi si krajša stisko ob spoznanju, da nima za vstopnico in hkrati utrjuje nostalgijo. Pa se to ni zgodilo nekje ob Dravi, med labodi in komarji, ampak na Štukljevem trgu, v srcu mesta. Je pa problem, vsaj medijski, če se najde nekdo, ki bi razbil to matrico in skušal ponuditi drugačno kulturno izkušnjo.

Kar nas privede do sklepnega vprašanja: kako že deluje kamarila 21. stoletja? Točno: okoli prepoznavnega, po možnosti kapitalsko močnega, človeka skoncentrirana skupina usmerja javne posle v svojo, lastno korist, ponavadi s preusmerjanjem pozornosti.

Prav v dneh, ko bi Tijana Ajfon skoraj popolnoma zasenčila Tanjo Fajon in je slednja preko TW bentila o neprimernosti Thompsona, je Saša Arsenović najavil nov krog podrejanja Maribora klanom, izšlim iz srbo- komunističnega interesnega kroga. Za promet zaprl in tlakoval bi še Lent, potem pa sledi tisto, o čemer nabijam že od izvolitve naprej: tunelizacija Maribora in kakšna brv in garažna hiša za povrh. Nič čudnega, da je na Trgu “svobode” s pripetim anti-Thompson A4 sporočilom ( “Maribor brez Thompsona” in “Smrt fašizmu, svoboda narodu!”) kolesarila ena sama duša: mestna svetnica stranke Levica, bolj znana kot “tovarišica Tatjana”. No, to je ta ideološko izpeti, kapitalsko pa vzpenjajoči se totalitarizem, o katerem pišem.

In vi mislite, da je Thompson zlodej, Tijana Ajfon pa pornjakinja? Welcome!

Znameniti Alejandro G. Inarittu za film »21 gramov« ni dobil nobenega oskarja, zlatega globusa ali bafte. Navkljub večplastnemu filmu izvrstne križne montaže, so mu kritiki najbolj zamerili »sforsirano, malodane neverjetno zgodbo«. Morda bi moral poskusiti s »16 metrov«, zagotovo mu kakšna nagrada ne uide, čeravno je zgodba na prvo žogo enaka. Pr(a)va odlika prave zarote je, da vanjo nihče ne verjame; če bi verjel, kdo bi si jo drznil tako imenovati?!

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s