Od Thompsona do Galeta: one- man show na mariborskih ulicah se nadaljuje

Da se dogaja nekaj nevsakdanjega je dal vedeti predvsem maničen odziv prisotnih, ki je sčasoma- ko se je spoznanje, da je žvižgač tukaj, med njimi, utrdilo- mejilo že na malikovanje.

Naslov, ki ni čisto novinarsko oz. reportažno nevtralen, je pri opredelitvi mariborske verzije vseslovenskega Protestivala navsezadnje nujno potreben. Že deveti petek so se protestniki– vsi tisti, ki so iz teh in onih razlogov nezadovoljni s še zmeraj svežo vlado Janeza Janše- zbrali na ulicah in trgih dveh največjih slovenskih mest, pri tem pa prehodili tako dolgo pot, da se zdi, da so se malce izgubili. Ne samo kilometrina je torej terjala svoj davek, še posebej v- kar se uporništva tiče- specifičnem Mariboru.

Nobenega dvoma ni, da so protesti sčasoma usahnili; da so implodirali in je grozilo, da bodo odmrli. Tudi tisti v Ljubljani, ne samo neodzivnem Mariboru, zato niti najmanj ne čudi najava dominantnih medijev, ki so v dogajanje še kako vpeti, da “bo deseti, jubilarni, protest nekaj posebnega”. Kakor koli; ta nestanoviten ritem z močno variirajočim številom udeležencev je- kot se je zdaj že izkazalo- posledica apetitov pristašev zdaj te, zdaj one stranke, a o tem več v komentarju.

Kaj se je torej v petek, 26. junija 2020, pozno popoldan dogajalo na mariborskih ulicah in trgih?! Le še kako minutko pred 19. uro je bil Trg svobode- zdaj že znano zbirno mesto vseh protestnikov, pa tudi tistih, ki so prišli zijala past’- srhljivo prazen. Ob znamenitem Kojaku je bilo opaziti zgolj skupinico kakih 10-ih, s transparentom in slovensko zastavo opremljenih, mladcev in nekaj nervozno postopajočih posameznikov. Potem pa se je začelo; z leve in desne se je dobesedno vsulo tako kolesarske konjenice, kakor hrupne pehote, katere število v primerjavi s prvo omenjeno rapidno narašča, kar ni odveč pripomniti.

Po le nekaj odvoženih krogih pa se bo začel “one-man show” v podobi, besedah in gestah Ivana Galeta, zdaj že razvpitega žvižgača, kot so ga širši javnosti predstavili in v te namene promovirali že omenjeni dominantni mediji. Gale se je neopazno, tako rekoč neslišno, pojavil ob robu Trga svobode, kjer se- kakšno srhljivo simbolno “naključje”- slednji spaja s Partizansko cesto ( številka 1, da ne bo pomote), ki je nekoč predstavljala središče mestnega dogajanja; prestižni predel in promenado obenem.

Da se dogaja nekaj nevsakdanjega- kar so predvsem medijci pospremili s “končno nekaj poživljajočega” komentarjem – je dal vedeti predvsem maničen odziv prisotnih, ki je sčasoma- ko se je spoznanje, da je žvižgač tukaj, med njimi, utrdilo- mejilo že na malikovanje. Aplavz je bil dolg, predolg, daljši od tistega, s katerim odrske ustvarjalce prikličemo na bis. Ko se je končno polegel in so se protestirajoči iz strnjenih vrst ponovno podali na kroženje okrog drugega simbolnega objekta, je nastopilo kakšnih 15, 20 minut enoličnega početja, prežetega z bodisi histeričnim in neartikuliranim kričanjem, bodisi s trobljenjem in ragljanjem. Potem so protestniki v spremstvu policije zapustili trg.

Glavna zvezda 9. MB Protestivala, sprva osamljeni Ivan Gale, je h kolesarjenju vzpodbudila tudi tiste, ki so dogajanje le skeptično opazovali. Motivacija je uspela; delno, a vendarle.

Tokrat pa jih nisem sklenil počakati na omenjenem trgu, ampak jim slediti in ovekovečiti dogajanje. Prva, samo za nepoznavalce šokantna, sprememba je bila trasa pohoda po mestnih ulicah. Potem, ko se je kolesarska konjenica prejšnjič- ko se je “bicikl- revolucije” udeležilo še za organizatorje šokantno malo ljudi ( kar so kasneje pripisali dežju in za to obdobje nenavadnemu hladu)- in morda tudi v promotivne namene povsem približala zgradbi MOM, s tem pa tudi Arsenovićevi samovolji, so se tokrat odločili za vrnitev na stara pota. Kar pomeni, da so s Partizanske ceste- kako nepresenetljivo- skrenili na Titovo cesto, nato v Ulico talcev, kar pravzaprav pomeni na Titov most.

Tu bi skorajda prišlo do prvega manjšega incidenta, saj so protestniki prehajali sicer široko cestišče večpasovne vpadnice, kakor se je tistemu, ki je bil v danem trenutku na čelu kolone, zljubilo in to ob spremstvu nadvse pasivne policije. Tudi s tem načeloma ne bi bilo nič narobe, če ne bi povzročili prometnega zastoja, igra usode pa je žal hotela, da je ravno takrat v eno največjih mestnih križišč in naprej čez most proti UKC-ju pridivjal rešilec na nujni vožnji. Zagato so rešili sicer v nadaljevanju ne tako strpni vozniki, ki so omogočili pretočnost; le upamo lahko, da kratkotrajni zastoj ni odnesel dragocenih in prepotrebnih trenutkov, ki lahko pomenijo življenje.

Nekaj voznikov je kljub policijski asistenci ob izražanju nezadovoljstva, ki so si ga protestniki na krajši seansi privoščili kar sredi mosta, jezno obrnilo svoja vozila in zapustilo kolono čakajočih, spet drugi so nadvse strpno počakali, da je množica skrenila proti dravskemu nabrežju.

Slednjo je tvorilo kakih 500- 600 ljudi; zdaj, vsaj kar se tiče mariborskega Protestivala, že standardno število. Kar jim je treba priznati, je dejstvo, da so bili nadvse glasni in da so pozornost pritegnili že na daleč. Tako sem v objektiv ujel čakajoče pred ti. dežurno zobozdravstveno ambulanto, ki so – drznem si zapisati- najbrž vsaj za nekaj trenutkov pozabili na nujno zobozdravstveno pomoč. Po sprehodu preko roba še ene simbolne točke- Trga revolucije- se je glavnina protestirajočih slednjič preko Starega mosta napotila v najožje mestno središče. Tudi takrat je na čelu kolone stal Ivan Gale, katerega prepoznavnost bo kmalu obrodila sadove.

Po sprehodu preko “obnovljenega” Glavnega trga, ki naj bi postal “shared- space” in na katerem je bil zdaj že glasno in jasno izražen cilj 9. Protestivala (“Hočemo volitve!” je odmevalo po mariborskih ulicah), je kolona zavila v (pre)ozko Poštno ulico, novodobno središče mariborskega provincialnega hohštapleraja, kjer je za trenutek zastala, da bi unovčila oz. kapitalizirala že omenjeno prisotnost Ivana Galeta. Ta je zainteresiranim ob sebkih (selfijih, po domače, heh), ki jih ni bilo malo, delil tudi letake, ki so opozarjali na znake fašizma, ki da jih pooseblja predsednik vlade, Janez Janša.

Potem so se preko ustaljene trase protestniki vrnili na Trg svobode, kjer so jih pričakali bodisi zamudniki bodisi tisti, ki jih je dosegla vest, da je v Mariboru tudi Ivan Gale, kar pomeni, da so se že opisane scene iz Poštne ulice kar ponavljale in vrstile tudi med “osvobojenimi”. Idolatrija, pač. Protest je potem, kot že tolikokrat poprej, tako nenadoma usahnil, kot se je bil pred tem pričel.

Kaj so torej povedali Gale in ostali, predvsem kulturniki?!

Tako na prvo žogo, je Ivan Gale “čisto fajn dečko”. Ko se je ob robu prizorišča protesta prvič pojavil, so ga – skupaj s partnerko, predvidevam- tam prisotni obdarili z lilijami in mu namenili že omenjeni dolg aplavz.

Po kolesarjenju, obhodu in selfiranju, “katerega je tol’ko, da bi ga lahko že kasiral” (kot je vzkliknil nekdo iz množice), je bil na voljo tudi za pogovore, kar sem izkoristil tudi sam. Pri tem je treba biti brutalno iskren in zapisati, da mu nisem pristopil kot medijec, pač pa v vlogi navadnega državljana, opazovalca dogajanja, zato bom nekatere njegove odgovore izpustil.

Ivan Gale je torej povedal, pravzaprav ponovil, kar je pred tem že mnogim drugim:

  • da ga ni strah; vsaj zdaj več ne
  • da ga tisti iz službe čudno gledajo, a nič zato
  • da obstaja tudi velika večina tistih, ki mu dajejo podporo
  • mednje sodijo tako tisti iz službe, kakor velika večina vseh ostalih
  • da v Sloveniji alternativa obstaja, je posledično prisotna
  • pri tem je pokazal na večino prisotnih, rekoč “to je alternativa… in ta… in ta… in ta….”
  • ko sem ga opozoril, da ni ne čas ne kraj za populistične floskule, se je rahlo zdrznil, potem pa vendarle bolj konkretno spregovoril
  • kot sem že zapisal, Gale trenutno še ni popolnoma prepričan kdo ali kaj je politična alternativa trenutni oblasti, se pa zelo dobro zaveda, kdo iz zdajšnje opozicije ni alternativa
  • zapisal sem tudi, da je šlo za pogovor z navadnim državljanom, ne medijcem, zato bom to njegovo mnenje zadržal zase v smislu “off the record” prakse.

Še beseda ali dve o kulturnikih, vidnih mariborskih umetnikih, ki s svojo prisotnostjo “držijo proteste na dihalnih aparatih, pri življenjskih funkcijah” in jih s svojo držo plemenitijo, to je že treba priznati.

Da jih moti popolno razvrednotenje družbe, trdijo. “Ne nas samih, to že preživiš,” dodajajo. Da želijo, da se izoblikuje čvrsto socialno jedro, ki bi vsakomur omogočalo osnove dostojanstvenega oz. človeka vrednega življenja, vse ostalo pa naj bo nadgradnja, kjer bi bili nadarjeni vzpodbujani, pridni in delovni nagrajeni, razmišljujoči pa varni.

Da končno najdemo in izvedemo re-set, da se nehajo delitve in “končno že enkrat ta prekleta oblastniška aroganca, ki je presegla vse meje sprejemljivosti”, s čimer se je težko ne strinjati, ne glede na trenutno vladajoče. “Da ne zapravimo življenj naših zanamcev, če že kaže, da je šel čas naših v prazno,” sklenejo.

Več o ozadju sicer v komentarju, delovno naslovljenem “Če se preko Galeta v Mariboru skuša zasidrati Marjan Podobnik, je najbrž ranco “Tanja Fajon” že zdavnaj odneslo po Dravi”.

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s