Vse najboljše, pandemija! Vse najboljše za tvoj prvi in zadnji rojstni dan!

Sedel sem za računalnikom in skušal urediti to spletno stran, ki jo že tako dolgo skušam zagnati in katere vsebino berete v tem trenutku. Vedel sem, da mora biti enkrat te dni, ker pa smo menda že vsi izgubili občutek za čas, si nisem bil ravno na jasnem ali je danes, bo jutri, pojutrišnjem ali šele čez kak teden. Tako ali tako je variant beleženja pomembnih dogodkov, kot bi se reklo, na tone, tako da mnoge med nami več nič ne preseneča.

In če smo že pri tem- mislim, da je moja generacija ena zadnjih, ki se spomni vsakoletnega drila, imenovanega NNNP (“Nič nas ne sme presenetiti!”). Res je, pripravljali so nas na preživetje: orientacija, prenos zaupne in pomembne pošte, šifre in orožje; radijsko-biološko-kemično, pa to.

Sledil je še kak’ “atomski slijeva”, ki se je končal v prvem jarku, po možnosti na desni in z obveznim smehom, s tem pa se je NNNP, tako smo takrat mislili, za vse večne čase zaključil. Bili smo osmošolci, na poti v srednjo šolo ter odraslost in da- nihče nam ni povedal, da biološka vojna nikoli ne bo taka kot na tem malodane smešnem tekmovanju za prestiž med razredi.

Ne vem, kako je z vsemi naslednjimi, a prvega rojstnega dne si sami zagotovo ne zapomnimo; tudi praznujejo ga drugi. Pri tokratnem menda nimamo kaj za praznovati. Ali pač?!

Razmišljal sem o spletni strani, ki sem jo nekako spravil v red in o novi iz serije žaljivk, ki jih- praviloma preko spleta- dobivam že nekaj let. Nekdo se je ojunačil, zbral torej pogum in v spletno vesolje butnil: “Klošar, a niti ene spletne strani ne znaš upravljat!” Če damo nesmisel na stran, je glede na okoliščine bolj zanimivo dejstvo, da sem skoraj popolnoma prepričan, da je priletela iz smeri položajev SDS in iz nje izhajajoče politične grupacije, ki ima od trenutne situacije vsekakor največ koristi.

Nek vernik je najbrž zasledil, da sem pozival (laž) in se kasneje namenoma udeležil ( spet laž) mariborskega protesta zoper uvedbo policijske ure; takrat, še konec oktobra 2020, če prav pomnim. Naj- tako mimogrede- pojasnim: pozival nisem, namenoma se ga tudi nisem udeležil, ko pa sem enkrat že bil tam, sem bil s ponosom. Kot leta 2012.

Ko sem tako tudi sam brodil po temni strani spleta- v naprezanju po zanimivih novicah, ki bi zagnale program do te mere, da bi jih skladno s postavkami začel sam razvrščati- je vame butnilo natanko tisto, kar mi že uvodoma ni dalo mira. Naslov je bil oster in neprizanesljiv, sporočal pa, da je Kitajska “točno na današnji dan” pri WHO prijavila prvo žrtev novega koronavirusa.

Sklep je enostaven in nedvomen: če se korona začne z izgubo čuta za vonj in okus, se- če je vse po sreči- konča z izgubo občutka za čas. In orientacijo.

Da bi bilo vse še “slajše”, so Italijani istega dne “postregli” z novico, da je avtopsija nekih milanskih kožnih tkiv pokazala in dokazala, da so imeli na Apeninskem polotoku prvi primer bolezni že v začetku novembra 2019 in to ne pri tistem razvpitem moškem triatloncu, ampak pri javnosti neznani ženski, ki si s kožnim osipom potem ni več kaj dosti belila glave, čeravno jo na ramenih, Bogu hvala, menda še danes ponosno nosi naokoli.

“Saj ne more biti res,” sem pomislil, “da je minilo že celo leto?!” Ne vem, kako je z vami, a večina tistih, s katerimi se zadnje čase pogovarjam, zatrjuje, da so popolnoma izgubili občutek za čas, za ritem. Sklep je enostaven in nedvomen: če se korona začne z izgubo čuta za vonj in okus, se- če je, heh, vse po sreči- konča z izgubo občutka za čas. In orientacijo.

Orientacija pa v tem kontekstu že pomeni nekaj nelagodnega, celo nevarnega; ne samo zato, ker je lahko politična, spolna, ideološka in kar je še tega. Namreč: če bi nam bila dana možnost, da se s svetom za trenutek ustavimo; če bi čas vrnili na izhodiščno točko pred tem korona-mrakom; če bi torej lahko udejanili tisto, na kar vsi namigujejo (The Great Re-set!)… kaj bi si izbrali?!

Bi se odrekli karantene? Bi vrnili mrtve, žrtve te zahrbtne bolezni, vsaj za en dan? Bi šli na morje, kjer bi imeli večno poletje, podobno minulemu, v katerem smo pozabili na spomladansko karanteno; tako, v katerem ne bi bilo prostora za vladne ukaze, s katerim se je slovenskim državljanom sredi avgusta 2020 malodane zapovedala vrnitev ‘z Jadrana?! Bi se odrekli vsega, samo da v naši neposredni soseščini ne bi bilo sodobnih jezdecev apokalipse: ne novodobne kuge (Italija), ne potresov (Hrvaška), ne terorizma (Avstrija)?! Če pomislimo malo bolje, smo jo še poceni odnesli, čeravno nas je vse oplazilo in v prenekaterem pomenu streznilo.

Naložil sem si glasbo in upal, da bom napisal nekaj pametnega, sočutnega, izvirnega. Nekaj, kar bi si lahko zapomnili. Pa ni šlo. Že slišim, kako pravijo “Nič hudega, saj itak nisi pameten, pa tudi o ostalem bi se dalo razpravljati!” Pa pustimo zlobne jezike; notranje, zunanje in moj mediteranski občutek za šalo in samokritiko.

V tistem pa se je skozi slušalke razlegel mogočni “Hey Ho”. Pa ne tisti sedmih palčkov, ki se še niso zavedali, da jih nosi v naročje preobrazbe v podobi Sneguljčice. No, daleč tudi nismo; skupina, ki je še ne tako davno zaž(i)gala na glasbenih lestvicah, se imenuje “Lumineers” in stavim, da ima to nekaj opraviti z razsvetljenostjo, tako ali drugačno, zgodovinsko pogojeno ali sodobno.

Naprej je bilo lahko: v iskalnik računalnika sem vtipkal “korona” in mape so se mi nalagale ena za drugo. “Korona-marec”, “korona-april”, “korona-maj”, “korona-protesti”, korona-morje”, “korona-maske”, “korona- fotke”… kar koli si zaželite! Korone kolikor hočete, kot v samopostrežni restavraciji; izberi, plačaj in nosi! In goltaj, heh. V pravi potrošniški maniri!

Ne prazne, polne police kot podoba in dokaz distribucije strahu.

No, tu se je (na srečo) zataknilo. Ni šlo! Nisem mogel pogoltniti, nisem mogel pogledati vstran! Kot prva se mi je namreč naložila fotografija, ki bi jo v takem trenutku najmanj pričakoval in na katero sem skoraj pozabil. Kot tisti zloglasni prstan, ki se je- pričakujoč drugačen razplet- zakotalil k novemu gostitelju, pristal pa na roki hobita. Bila je nelepa, slabo kadrirana, z “mobilcem” in “na hitro” posneta fotografija v prostorih trgovskega giganta v enem mariborskih nakupovalnih centrov.

Vidite, pri fotografiranju je treba predvsem ujeti tisti pravi trenutek, ki pove vse in še več. Fotografi ponavadi že imajo predispozicijo, potem pa čakajo. Žal so take fotografije “fake”, neresnične, kar pa v dobi fake novic fake medijev itak ni nič šokantnega; še bolje povedano- nepresenetljivega. Saj veste, saj poznate, saj ste prebrali- Nič Nas Ne Sme Presenetiti, pa to. Nepotvorjene, resnične fotografije pa so- povsem nasprotno- praviloma grde, kakor je grdo/nelepo tisto, kar ponazarjajo.

Fotografija, o kateri je govora, je prikazovala hladilno vitrino. Gotovo ste jih že videli, iz njih ob nakupu najbrž vsake toliko kaj vzamete. Ali pač?! Ne ciljam na navadne, ampak tiste na katerih z velikimi črkami piše “ZNIŽANO!”. Za nameček ponavadi ne gre za samostoječe hladilnike, ki bi bili diskretno postavljeni nekam ob stran, da bi obubožanim ponudili vsaj delček dostojanstva. Nak! To so tisti bazenčki, pred katerimi se- vsaj v Mariboru- ljudje drenjajo in prerivajo in za katerega se zdi, da bolj kot koplješ, bolj ko greš proti dnu, bolj v socialnem smislu padaš; da nikoli nima konca; da je brezno, brez dna.

No, bil je poln. Ker… ponavadi jih hitro spraznijo. Sovpadalo je s spomladansko razglasitvijo epidemije in karantene, v Italiji je bila klavnica, mi pa smo pred tv-zasloni čakali na številke okuženih in mrtvih kot na rezultate lota. In vsi tisti siri, vsi odtenki jogurtov, vsi bleščeči namazi z lososom in tuno, od katerih je ena dobra za srce, druga, rumeno-plavuta pa ( kot je to briljantno opredelil Dušan Rutar, slovenski psihoanalitik in filmski kritik) za ne-vem-kaj-že, vso to bogastvo mlečno-predelovalne in siceršnje prehranske industrije je- samevalo.

In ravno v takih trenutkih se zaveš, kaj korona-kriza v resnici je in kaj vse “corona look-a-like” krize v resnici so: distribucija strahu. Strah pa- kot vse ostalo, navsezadnje- praviloma proizvajajo in distribuirajo psiho- in socio-pati. Tem in takim pa se zoperstavi, te in take se zaustavi! Nujno in v imenu vseh!

Saj se razumemo, ne?! Vse najboljše, pandemija, za prvi rojstni dan! Vse najboljše in nikoli več!!! Zapišem še, da se mi je vmes naložil še fenomenalni “Missing” in da z “Everything but the Girl” sporočamo “Like the deserts miss the rain!” Pa ne tebe, ampak življenja. Dost’ je b’lo krvavega praznovanja, zdaj smo mi na potezi!

P.S.

Kasneje tega dne so se na polpraznem oddelku sadja in zelenjave že omenjenega trgovskega giganta pred mano nenadoma pojavila tri všečna dekleta. Ena izmed njih je imela na oblačilo pripeto ploščico z napisom “sestra” ali “starešina King”, “Cerkev Jezusa Kristusa”.

Želite bonus?!

Iz zvočnikov visoko nad nami, skritih na malodane nebeški višini, je odmeval “Losing My Religion”.

Vam povem, to je šele štala; to je šele ironija usode.

Rapid Eye Movement zagarantiran. Z asistenco kralja kraljev ali brez nje.

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s