Res končno sesutje rdečeburžujske matrice?

Ko se sprašujemo, komu je bila potrebna včerajšnja parlamentarna šarada v vidu na neuspeh vnaprej obsojene konstruktivne nezaupnice, moramo vedeti, da se niso “zgolj” in “le prešteli”. Nak, zganjali so najbolj nizkoten možen politični marketing. Oboji, da ne bo pomote.

Pred leti sem na razvpitem mednarodnem filmskem festivalu v Motovunu spoznal Jurico Pavičića. Gre za plodnega, malodane kultnega hrvaškega novinarja, esejista, filmskega kritika, filmskega scenarista, univerzitetnega predavatelja ter pisca na Hrvaškem priljubljenih kolumn “Vijesti iz Liliputa”. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, na kaj se nanašajo, ko mainstream in stranpota hrvaškega vsakdana že naslovno primerjajo z znamenito Swiftovo satiro, ki je doživela prenekatero avdio-vizualno adaptacijo.

Vmes se je slovenski vsakdan v marsičem zreduciral v smeri hrvaškega tranzicijskega, hrvaški pa povzpel in tudi presegel slovenskega tranzicijskega, ki med tukajšnjim plebsom velja za malodane zlato obdobje državice. Pa poanta, čeravno bi lahko šla, ne gre v tej smeri. Eno svojih filmskih kritik, opisujoč zaključni del znamenite trilogije “Matrica”, je Pavičić namreč naslovil kot “Konačno završilo mučenje gledateljstva filmskom trilogijom Matrix”, če prav pomnim. Kar prevedeno in poenostavljeno pomeni “Slednjič se je končalo mučenje občinstva z Matrico”.

Kar je bila prva misel, ki mi je padla na pamet, ko se je pozno sinoči zaključila parlamentarna obravnava in je predsedujoči pozval h glasovanju. “Končno!” me je prešinilo. “Matrično!”

Kot mnogi drugi, sem tudi sam poizkusil s pravilno napovedjo in priznam, da sem se uštel, ko je naneslo na KUL-ovce. Ti so me celo presenetili; prognoziral sem jim 39 glasov, prejeli so enega več, rezultat pa je med novinarsko srenjo bojda pravilno napovedala “večerovka” Žana Vertačnik.

Sledilo je spremljanje twitter-scene, čivkastega pljuvalnika, kjer domislic in naslajanj resnično ni manjkalo, do jutra pa sta primat prevzela “Gospod Pofukelj” na desni in “Moderni Dolfa” na levi strani spektra. Z mislijo, da je tokrat najbrž res prišlo do popolne implozije slovenske post-tranzicijske levice, sem se od spletnega vesolja za tisti večer odklopil.

Že naslednje jutro me je kontaktiralo kar nekaj slehernikov, ki so se vsi po vrsti spraševali, čemu je bila ta parlamentarna šarada sploh potrebna.

Če ne razumete, še bolj konkretno: ljudem je kristalno jasno, da so se šli tako navidezno levi kot nominalno desni preštevanje pripadnosti, po malodane osnovnošolskem principu “Prvi, drugi, prvi, drugi…”, vmes pa je vskočil še kak “Tretji!”, ni pa jim jasno, v čigavem imenu je do te infantilnosti sploh prišlo?!

In ob utemeljitvi te dileme, dandanašnji menda nikomur ni potrebno opozarjati na aktualni slovenski vsakdan, ki se je zreduciral na preštevanje mrtvih in mukotrpno sledenje in prilagajanje nasprotujočim si vladnim ukrepom, ob tem pa seveda bolj ali manj stojimo na mestu.

Spet še bolj konkretno: v soboto in nedeljo je tudi Maribor zajel arktični mraz, pa vendar si je marsikdo privoščil sprehod. Med takimi sem bil tudi sam, ljudje ki sem jih srečeval pa niso kaj dosti govorili.

Kako tudi bi, saj se je nizkim temperaturam pridružil še močan veter, ki je občutek mraza najmanj podvojil. Ob tem se mi je utrnila zanimiva misel: “Kdaj je na Štajerskem res hladno? Ko Mariborčani nosijo zaščitne maske!”, heh. S katerimi priročno nadomestijo nekdaj priljubljene, zdaj pa epidemiji neprimerne šale. Za okrog vratu, da ne bo pomote.

Hlad pa ni bil samo v zraku, ampak tudi v srcih in tesno v duši. Od petih pogovarjajočih se parov, so štirje razpravljali o plačljivih hitrih testih; trije o tem ali gre pri plačilu za 20 ali 25 evrov, eden pa, da je to “80, če ne 100 evrov mesečno manj”.

Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da gre za tukajšnje delavce-migrante, ki jim “delo tam”, v Avstriji, omogoča “preživetje tu”, v Sloveniji. Ki jim taiste teste “tu” debelo zaračuna, dokler so “tam” zastonj, ker so pač “tam” potrebni in jih temu primerno cenijo, kar izkazujejo z dejanji, “tu” pa ne, kar jim s podcenjevanjem zdravo-razumskosti in dejanji vsak dan sproti ravno tako izkazujejo.

No, potem pa je STA pred kakšnimi tremi, štirimi urami- še zarana skratka- objavila vest, da je “pred poslanci nov poskus uskladitve volilne zakonodaje z odločbo ustavnega sodišča, saj bodo imeli na mizi predlog novele zakona o določitvi volilnih enot za državnozborske volitve.” Morda zveni suhoparno, a strupi se skrivajo v majhnih stekleničkah, skrivnosti pa v namigih. Na mizah bo namreč tudi “uvedba prednostnega glasu” in ko to vstavimo v enačbo “nikomur” potrebne nezaupnice, praktično že dobimo odgovor.

Ki pove, da je bila šarada konstruktivne nezaupnice in žaloigra nizkotne politične (ne)kulture poslancev državnega zbora potrebna prav in edinole njim samim, kot že tolikokrat poprej. Od konvertita Moderndorferja– ki vpije, maha in krili z rokami ter se pri obrambi lastnih privilegijev le še enkrat več sklicuje na ljudi (“Jaz te fasade več ne kupim. Tudi ljudje ne, ker jo vidijo že na več kilometrov na daleč.”) – na eni strani, do utrjenega “Janez Janša in 40 (no, 50) razbojnikov” klana, s plenilsko votlinarsko mentaliteto in provincialnim marketingom “tipa Kaloh”, na drugi strani.

Vidite, bratje in sestre, kar je navzven delovalo kot sesutje matrice, je bilo pravzaprav njeno utrjevanje. Vse je bilo že vnaprej znano: medijski uvod, parlamentarna patetika, heh, stavim, da so bili še celo “zaključni” komentarji “uglednih novinarjev” vnaprej spisani. Edina uganka je bilo že uvodoma opisano razmerje glasov vnaprej vkalkuliranega poraza.

Zato bi bilo nadvse zanimivo ugotoviti in plebsu razodeti, koliko poslancev – ne glede na nominalno politično pripadnost- je v bistvu trdolinijskih komunistov sovjetskega tipa, ki so medse in po potrebi sprejeli še povzpetnike, brutalne kapitaliste ter navsezadnje tudi glumače, tipa Violeta Tomić, ki so nam nevede in nehote razkrili jedro šarade; pretveze, pri kateri se ustvarja vtis, da je kaj resnično ali urejeno dobro, čeprav dejansko ni.

Prav Tomićeva je namreč nedavno, na nekem parlamentarnem zasedanju, butnila, da “nekoga čaka usoda Ceausescuja”. Politično nepismena, kot je, in všečna plebsu, kot je hotela biti, se namreč niti najmanj ne zaveda, da je usoda slednjega malodane licenčni primer žrtvovanja po principu “One for the team”, v katerem klan/partija žrtvuje najbolj izpostavljenega posameznika, da bi se jedro obdržalo pri življenju.

In haralo naprej.

Če kaj, nam je včerajšnje maratonsko zasedanje- skozi katerega je ostareli in že zdavnaj odcveteli Karel Erjavec nekdanjemu jedru v njegovi borbi proti nastajajočemu jedru pač vrnil uslugo za privilegije, ki jih je bil deležen leta in leta- ponovno dokazalo, kako daleč je slovenska “visoka” politika od težav slehernika na senčni strani Alp in kako primitivna in nizkotna je pravzaprav v primerjavi z njim.

In da- Jurico Pavičića, liberalca, se ne da kar tako preslikati na slovenski prostor: mučenje z rdečeburžujsko matrico se niti približno ni nehalo; prav nasprotno, komaj se je prav pričelo.

S tajkunskimi mainstream mediji, migrantoljubko Fajonovo, “Nitko” Nemcem, Modernim Dolfejem, Jajotom, Počivavčerjem, Zdravkom Vodopivcem, Pohorskim Zokijem, Šiviljo, Zorangutanom Mafijankovićem… (nadaljujte niz z vsemi liki slovenskega političnega imaginarija, ki sem jih spregledal, prezrl ali pozabil).

Nasvidenje do naslednje epizode milijonarskih, večno privilegiranih kruhoborcev, ne glede na barvo in predznak!

Aljoša Dragaš