Povsem jasno je, zakaj skušajo slovenski mediji, kar se da zmanjšati pomen mariborskih protestov: ti nazorno kažejo mobilizacijsko in aktivacijsko moč desnice, ki je levica več ne premore.
Predvidevam, da morebitni bralec o novem v seriji mariborskih protestov proti protikoronskim ukrepom zdaj ve že vse: da je tudi tokrat potekal v soboto, da so se tudi tokrat protestniki zbrali na trgu pomenljivega imena (svobode) in da so tudi tokrat obljubili, da se tja še vrnejo.
Če bi hotel ponoviti našteto, bi torej moral zapisati tudi število protestnikov. Tu pa že nastopi prva resna težava: koliko jih je v resnici bilo?!
Po oceni pišočega jih je bilo vsega skupaj približno 2 tisoč, morda celo več, je pa tudi res, da ljudje na take vrste protestov prihajajo in odhajajo.
Navsezadnje je prav Roman Križnjak, ki neuradno velja za enega organizatorjev protesta (kar pa ne pomeni, da to tudi je), ljudi pozval “k prijetnemu druženju”, namenjenemu predvsem medsebojnemu spoznavanju, izmenjavi stališč in izkušenj ter “zaščiti otrok”.
Protestniška masa je zato v vsakem trenutku štela vsaj nekaj sto ljudi, ki jih je nagovorila paleta raznih govorcev. Med njimi je bilo kar nekaj skorajda iracionalnih cvetk v obliki izjav; tako se je dalo zabeležiti trditve, kot so
- “Cepljeni so cepci!”
- “S testi nam kradejo celice, kar je nedovoljen poseg v naše telo!”
- “Ni dokaza, da virus v Sloveniji sploh obstaja!”
- “Ni dokaza, da so ga uspešno izolirali!” (češ, da je dokaze o izoliranem virusu zavrglo neko evropsko sodišče)
- “Kaj če bi mi- enkrat za spremembo- prisilili državo, da obstane: ostanimo doma, ne pojdimo v službo, vzemimo dopust ali bolniško, ne pošiljajmo otrok v šolo!”
in tudi podpisniku teh vrstic najljubšo izjavo dneva:
"Bojan Ilich zagotovo ne bi pustil, da se vzpostavi 5g omrežje!"
Mislim … skoraj bi mi padel fotoaparat iz rok!
Množica se je sprva sramežljivo zbirala, že kmalu pa je njeno število strmo naraslo;
v nekem trenutku je število protestnikov zagotovo preseglo tisoč.V ozadju je najbrž spopad med bolj radikalno desnico in levico; bojno polje je tudi tokrat Maribor
Glede na prejšnje proteste pa je treba poudariti, da je izvedba vendarle vedno bolj dodelana in smiselna, organizacija pa nič več stihijska, prepuščena naključju.
Tako se je na kamnitem– sicer z levičarskimi grafiti popisanem, a tokrat odetem v slovensko trobojnico- odru zvrstilo kar nekaj predstavnikov civilnih iniciativ, ki so vsi po vrsti napovedali, da se protesti širijo in da tokrat, v sicer manjšem obsegu, potekajo tudi po drugih slovenskih mestih.
Že na prvi pogled je moč ugotoviti, da gre pri nekaterih tudi za predvolilno agitacijo; za ljudi, ki si v svetu politike obetajo vidnejšo, bolj aktivno vlogo in ne samo kratkotrajen izlet. Je pa hkrati tudi res, da je večina časa namenjena opozarjanju na ozadje epidemije in (ne)smiselne ukrepe aktualnih oblasti.
Večina govorcev je zbrane vzneseno nagovarjala.V tem konteksu je treba razumeti, zakaj število udeležencev ne raste tako hitro: večina mestnih pripadnikov slovenske levice jih zavrača in se jih ne udeležuje, češ, da gre za nacionalistični happening radikalne desnice.
Na prvo žogo in s scenografijo to tako morda tudi deluje; ne manjka trobojnic, iz zvočnikov odmeva slovenska glasba, ob pričetku protesta pa se predvaja tudi državna himna.
Pa vendar ravno paleta govorcev daje misliti, da so organizatorji protestov z njihovimi bolj kakovostnimi izvedbami to fazo nezaupljivosti širše javnosti presegli; govorci so se sklicevali celo na mestne dogodke iz druge svetovne vojne, narodne heroje, simbolno vrednost trga ter pregovorno slovensko uporništvo in trdoživost. Radikalni levičarji se posledično sicer smukajo v bližini trga ali se pod krinko pomešajo med protestnike, so pa zato protestom vedno bolj naklonjeni preostali meščani.
Pri zanikanju tega dejstva ne bo pomagal niti medijski bojkot ostankov slovenskih mainstream medijev, kot je denimo mariborski lokalni časnik Večer. Ob navdušenju prisotne množice so organizatorji večini medijcev celo dali vedeti, da niso zaželjeni; še posebej je to veljalo za POP TV in Kanal A (od nekega protestnika porogljivo poimenovan "kanalizacija").
Za oris in lažje razumevanje gneva: večerovski novinarski (in zasebni) par Bezjak-Kajzer se je tudi tokrat nahajal v neposredni bližini trga, pred Prvo gimnazijo Maribor. Obe površini loči zgolj prehod za pešce, Bezjakovo pa velja navesti tudi, ker ji je v svojem poročanju s preteklega protesta “uspelo” našteti 500 prisotnih, čeravno je policija takrat sama sporočila, da jih je bilo “najmanj 800”.
Protestniki so bili, tako kot govorci, nadvse raznovrstni;
nasprotovanje "nesmiselnim ukrepom" je njihov skupni imenovalec.Opazovalci takratnega dogajanja so sicer poročali, da jih je bilo najmanj tisoč, če sem pravilno ujel, pa je bilo proti koncu včerajšnjega protesta s strani organizatorjev sporočeno, da se je po uradnih navedbah protesta udeležilo 882 ljudi. Kar nekaj smeha je povzročila objava tega števila, saj nikomur ni bilo jasno, kje in kako so v premikajoči se množici našteli še teh 82 ljudi?! Ponavadi so ocene pavšalne in se merijo v desetinah, stotinah ali tisočih.
Ostanimo za hip še pri policiji in interakciji s protestniki in širšo javnostjo.
Na spletni strani lokalnega in menda rapidno propadajočega časnika Večer je bilo moč prebrati, da se je medijcem grozilo in da je bilo njihovo delo oteženo. Sam navedbe ostro zanikam; ljudje so bili mirni in so se k sodelovanju rado odzvali, seveda pa je razlika v tem, kako jim pristopiš.
Policisti so ob pričetku nagovora zbranih s strani organizatorjev slednje skušali nagovoriti tudi sami, a so bili hitro izžvižgani. Slišala se je tudi prenekatera kletvica ali žaljivka, zato so policisti dejanje hitro prekinili. Sicer večjih napetosti ni bilo čutiti, zaznan pa ni bil niti en sam incident.
Do intervencije in uporabe sile je sicer prišlo v večernih urah, ko se je protest že iztekal, a naj bi bil posledica maliganov. Sicer nekega popivanja ali veseljačenja v stilu na daleč znanih štajerskih martinovanj ni bilo; prav nasprotno- večina udeležencev je imela ob slovenskih zastavah in transparentih v rokah le še sladoled.
Policiste je do nagovora zbranih hitro minilo,
predstavniki dominantnih medijev na dogodku niso bili zaželjeni.S strani policije je bilo torej nekaj popisovanja in razgovorov, sicer pa so pripadniki varnostnih sil dogajanje opazovali na primerni razdalji in se vanj niso vtikali.
Nekaj manjših provokacij je sicer bilo, a se policisti nanje niso odzivali. Kljub nasprotnim pozivom policije, so nekateri starši na protest pripeljali tudi otroke, vendar z njimi v središče dogajanja niso silili. Po skoraj 3 urah se je protest tudi končal. Sklenem ga lahko s sledečo (zapisano) mislijo:
protesti vsebinsko vsekakor pridobivajo na teži in smiselnosti, domneve o Janševih podtaknjencih, ki skušajo izzvati nerede, na osnovi katerih bi vlada uvedla izredno stanje, pa- vsaj za zdaj- ne držijo!
Mariboru se obeta "Dolgo, vroče poletje!"Bo pa zanimivo videti, kako bo, ko bo na trg– menda že v kratkem- pridirjal tako imenovani kolesariat. Najbrž si bodo trg simbolnega imena in pomena pripadniki bolj radikalnih političnih opcij delili v ritmu petek-sobota, se pa trenutno zdi, da so pripadniki desnice levičarjem trg osvojili dobesedno pred nosom.
Vprašanje je, ali si bodo slednji sploh prizadevali pridobiti ga nazaj. Kakor koli že, takrat in v takem primeru sladoled najbrž ne bo zadostoval.
Aljoša Dragaš
mariborski Odmev 
Oddajte komentar