I’m B(l)ack and I’m Proud: Kolesariat21 že goni!

Po poročanju novinarja lokalnega časnika Večer

je predvčerajšnjim, na Dan upora,

“v Mariboru poteka(la) najdražja policijska operacija

v zgodovini. Varujejo popolnoma prazen Trg svobode.”

Tako je čivknil. In ostal živ.

Najbrž pa je pri tem šlo le za oportunistično sprenevedanje. V Mariboru se je namreč protestiralo– in to se je dobro vedelo in videlo- že v petek, 23. aprila.

In takrat ni bilo na trgu nikogar, razen mene in skupinice kolesarjev. Njihovo število je slednjič naraslo na dvajset, morda kakšno več, nato so šli na obhod. No, obvoz.

Če bi me vprašali, kako bi bilo najlažje in najbolj pravično nasloviti že omenjeni petkov mini-protest na tem skrajno simbolnem trgu, bi vam kot iz topa v odgovor ponudil parafrazo: “Na Vzhodu nič novega!

Ko je namreč “jenullovje”, kot se je šaljivo nekdo izrazil na enem spletnih družbenih omrežij, “tulilo po Lublan”, je bilo v Mariboru pač najbolj pereče vprašanje, kako se bo tukajšnji nogometni velikan iz “slovenskega Wembleyja”, ki je v očitni krizi, obnesel na pokalnem gostovanju “v kotlini” (Domžale).

Kombinatke na stopnicah ljubljanske frančiškanske cerkve niso še niti prav nabrusile kos, ko je nekdo na FB že “frcnil” znameniti štajerski “Sn ti reko!”

Bilo je 1:0. Za Domžale!

In to je vse, kar je večino Mariborčanov zanimalo tisti dan,

tam, v kotlini.

Dobro, treba je biti brutalno iskren in povedati, da se je to dalo slutiti že omenjeni petek. Mučna atmosfera, pritajenost, sprenevedanje. Pa seveda rahljanje ukrepov, kar so vsi komaj čakali, če vzamemo pod lupo širše prebivalstvo.

Mini dopustovanje. Odhod iz regije. Na morje. Kamor koli. Tukaj je Janša– kot v Mb opredeljujejo aktualno vlado- pametno odigral in vlekel modre poteze. Med non-paperjem in epidemijo, bošnjaškimi delavci-migranti na eni ter dominantnimi mediji in Tanjo Fajon na drugi strani.

Potem je prišlo še poslabšanje vremena, ki so ga tako ali tako vsi pričakovali, vkalkulirali. Ker so po mučnem, dolgem, predolgem obdobju vse od vnebovzetnega avgusta 2020, nato še policijskournega poznega oktobra istega leta, komaj čakali, da taisto mine. Priznajte, pol leta se še nikoli ni zdelo tako dolgo, pomlad s pridihom poletja- kar prvomajski prazniki pravzaprav so- pa tako daleč.

Vmes pa okuženi, mrtvi, maske, samomori, napetosti v družini in šoli- no, izven šole- pa spet maske, zaprte trgovine in prazniki, ki to niso. In športne prireditve, ki to niso. In protesti, ki to niso. Smo kaj izpustili?! Cepiva, ki to niso?!

Zato je bilo teh dvajset kolesarjev– pravzaprav 19 in prijetno dekle na skiroju- vendarle presenečenje. Tudi zato, ker se je udarno jedro tukajšnjih levih radikalcev itak pripravljajo na udar- no, upor- proti okupatorju. V Ljubljani. Predvčerajšnjim.

Najprej sramežljivo, že skoraj odpovedano, nato so se le zbrali. Tiho, hrabro, dostojanstveno.

Kdor se je kadar koli udeležil protestov, ve, da so majhni oz. manjši protesti vedno boljši. Dogajanje je bolj pregledno, protestniki bolj izpostavljeni in ko mine strah in se prično zavedati svoje ranljivosti, jih praviloma preplavita ponos in hrabrost. Takrat postanejo zgovorni, bolj sproščeni in bolj jasno izrazijo svoja stališča. Nič drugače ni bilo tokrat.

Kaj jih torej moti, zakaj so (tudi letos) prikolesarili, kje vidijo prednosti in kje slabosti, kdo je zmagovalec in kdo poraženec vmesnega obdobja, česa imajo preko glave?!

moti jih enako kot lani. Pravzaprav pri naštevanju sploh ne vedo, kje pričeti, saj je bilo vsega toliko, povedo. V tako kratkem času, rado dodajo. Da so izmučeni, da ne zmorejo več, da jih boli. Na pripombo, da je tako tudi drugod- ne samo po Evropi, tudi po svetu- odvrnejo, da je sicer to res, “ampak- NE, ni bilo dobro izpeljano!

zato so prikolesarili tudi letos. Ker so utrujeni od večne delitve na leve in desne, ki delujejo zgolj kot poneumljajoča igra, zdaj res že skoraj samo še za najbolj naivne. Ker si želijo spremembe. Ker je za nas že prepozno, naj bo potem dobro vsaj za zanamce. Enako kot lani, bi dodal, ko primerjam njih odgovore.

da prednosti so, vsekakor, pravijo. V strpnosti, pa ne tisti klišejski, za na tv-dnevnik. V sodelovanju, v zdravi konkurenčnosti, v premišljenosti, ne pa skrivanju interesov kapitala v proti-koronske pakete. Pričakovano in predvidljivo stališče, bi dodal.

slabosti so v razdeljenosti, nič novega, pa v priložnostnem koristoljubju, katerega zastavonoši sta DeSUS in predvsem SMC, pravijo. Tudi nič novega. Kar je novo, je opozarjanje na neenotnost in celo nevzdržnost opozicije, ki da to sploh ni, “ampak kar nekaj; za bruhat, skratka!”

zmagovalec vmesnega obdobja, da je- pozorno zdaj- Šarec. Marjan Šarec! LMŠ, torej. Zanimivo, ker je na prvo žogo delovalo, kot da se za prvo rundo kolesarjenja skriva Levica, je pa res, da operativcev ni bilo na spregled. Namesto njih je kolesarila peščica zaskrbljenih državljanov in nekaj njih je povedalo, da po treznem premisleku in glede na razvoj situacije sklepajo, da Šarec kakšne velike izbire (manevrov) niti ni imel, ne glede na puško v koruzi in z epidemijo za vratom! “S Počivalškom za vratom!” me popravijo. “Počivalškom, ne epidemijo!”

poraženec vmesnega obdobja- če izvzamemo SDS in Janšo, ki itak, da je v njihovem imaginariju zgolj in edinole “Dark Lord”– je seveda Počivalšek, če pa damo tudi njega- kot nujno, kolateralno škodo- na stran, je na tapeti Tanja Fajon. Nikakor nepričakovano, tudi letos vsebina zamere ostaja enaka: dolgočasna, dolgovezna, večna privilegiranka, “s svilenim šalom dreve sadi“, častihlepna zdraharka. “Zadnja za katero bi demonstrirali,” pribijejo! Ni kaj, Mariborčani so- vsaj, kar se nabijanja “atributov” tiče- zlata jama. Res si dajo duška, heh.

česa imajo torej kolesarji in ostali protestniki čez glavo, glede na to, da smo pravkar izvedeli koga?! Seznam ostaja več ali manj enak: nestrpnosti, pregona drugače mislečih, minoriziranja kulturnikov, grozljive, srhljive družbene atmosfere in “zdaj že tudi preganjanja tujcev”, kot sta pripomnili dve izmed njih. Železni repertoar, v razčlenjevanje izvora in upravičenosti se tokrat nis(m)o spuščali!

Sicer je sam potek protesta enak tistim lanskim. Kolesarji se zberejo, po trgu odvozijo nekaj krogov, obredejo mesto, nakar se vrnejo ali pa tudi ne. Simpatizerji ali podporniki jih vmes na izhodiščni točki potrpežljivo čakajo; prijetno, zgovorno in z bistrostjo in argumenti obdarjeno dekle na skiroju prav gotovo. Že zaradi prevoznega- no, protestniškega- sredstva samega, čemur se je tudi sama pristno nasmejala.

Tudi obrazi so bolj ali manj znani; nekaj je lanskoletnih, nekaj novih, nekaj pa večnih protestnikov, ki pa imajo kar nekaj za medijce pozitivnih lastnosti: so dovzetni, odzivni, vedri, niso nasilni in v dialogu in odnosu zelo pozitivni. Presenetljivo, a tako zelo drugačni od Ljubljane; Maribor je že lani glede nekonfliktnosti dvignil letvico občutno višje in nekaj bi moralo (b)iti hudo narobe, da bi se ponovilo leto 2012.

Potrebe po policijski intervenciji zato ni bilo, čeravno je bilo nekaj (oddaljenih) enot na svojih položajih, kjer pa so se- bolj kot ne- dolgočasile oziroma posvečale priložnostnim težavam naključno mimoidočih. Še največ hrupa na trgu so povzročali najstniki, ki so se v bližnjem Šparu oskrbovali z municijo za dolge post-lockdownovske večere ob koncu tedna.

Najbrž bo že jutri zelo drugače, bolj polno, z več udeleženci, ne gre pa tega- glede na trenutne okoliščine- tudi zagotovo pričakovati.

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s