A Arsenović, kajpak. Aktualni župan. A se pri tem ne smemo ustaviti! Aroganca, njegov zaščitni znak, pravi večina tukajšnje javnosti. Agonija Maribora, ki se- kar se tiče primernosti večine predstavnikov lokalne politike- nadaljuje, zato katarze tudi z mandatom Arsenovića ni na spregled. V kadrih sinočnje Tarče se je pojavil enkrat samkrat, ob omembi vloge sodnika Žirovnika, ki se mu je prišel poklonit na povolilno zabavo štaba v zapuščeni prodajalni na nekdaj osrednji mariborski ulici. Kot vsi ostali, vsak s svojim interesom. Ustoličenje izbranca bizantincev pač zahteva bizantinski protokol, ne? Nasprotno pa v Tarči- niti z imenom- niso omenili Cvetke Žirovnik, žene spornega sodnika. Nekdanje vodje Regionalnega centra RTV Slo v Mariboru. Ups!!! Da večina bizantincev prihaja iz talona zveze komunistov, tudi ne. “Oops, I did it again!” je naslov tistega hita, Erika!

B Besednjak. Spletno omrežje Twitter, predvsem desno sfero, je že med predvajanjem sporne Tarče zajelo zgražanje nad interpretacijo mariborskega naglasa pri branju (domnevnih) prisluhov. Zdaj se sprašujete, zakaj pod črko “A” nisem dodal akcenta?! Ker je to nekaj, kar družbeno podeduješ; kar ti je malodane dano. Kot je nekaterim dan smisel za provokacijo. Eriki, denimo. Težko se ubraniš, tako prvega kot drugega.

C Cinizem. Težava vseh Tarč od nastopa nove, tretje Janševe vlade je cinizem. Ta je tako ali tako popolnoma prežel ZLOvenijo; (p)ostali smo družba, ki ni sposobna dialoga. Kar je pri tem najhuje, je dejstvo, da je tudi Erika (in vse novinarske Erike tega sveta) del težave, ne rešitve. S klinom se klin že morda izbija, cinizem pa s cinizmom ne. Vsaj v ZLOveniji ne!

Pomenljiv komentar!

Č Čistunstvo. To je po svoji definiciji “pretirana skrb za moralno, idejno čistost”. Če se malce poglobite v ZLOvensko kulturo “naših”, v ta malodane večni spopad “rdečih” in “črnih”, ki nas razžira po dolgem in počez, zlahka ugotovite, da so obojni prepričani v svojo čistost, nezmotljivost, poslanstvo. Vso to njihovo flancanje, brezidejnost, s katero nas pripadniki kulture fevda morijo že 30 (po)osamosvojitvenih let, v svoji srži ni nič drugega kot preračunljivo izogibanje odgovornosti. V navezi z mehanizmi vzporedne države/družbe, katere del so in proti kateri se nominalno borijo. Tisti, ki so in tisti, ki bi to radi postali.

D Dražiti. Razvnemati, podžigati. “Spravljati koga v razburjenost, jezo!” Erika je Franca, popolnoma pričakovano, napadla takoj, neprizanesljivo. Da se želi izzvati reakcija, je pokazala tudi režija oddaje. S tehniko slike v sliki je Kanglerja– v do skrajnosti minimaliziranem okvirčku- izpostavila že med branjem obtožnice, ups, uvodnega prispevka. Kasneje je kamera na žerjavu zašla tudi za pult in nas spomnila, zakaj smo Kanglerju pravili šerif. Roke v žepu in obrambno bevskanje. Ne spomnim se, da bi take rakurze ob podobnih situacijah uporabljali tudi v drugih Tarčah. Pod pasom, bi rekli temu v boksarskem žargonu. Francove roke, namreč. Zelo, globoko pod pasom, pa poteza režije, najbrž v navezi z Eriko.

E Erika. Je vredno sploh kaj drugega zapisati?! Levi pol jo obožuje, češ, da je živ primer raziskovalnega in vztrajnega novinarstva; provokativnega, a tudi z argumenti. Desni jo je podcenjevalno oklical za Rito Grande, temu primerni naj bi bili tudi njeni prispevki, zatrjujejo. V riti, moralno in kar se argumentov tiče.

F Fakti. Fakti bruti. Kanglerju je županovanje stopilo v glavo. Dejstvo. Ne prvo, ki je bilo malodane vzorno, kar so mu priznali tudi (kasnejši) politični nasprotniki in javnomnenjski agitatorji, tudi v prispevku oddaje nastopajoči Tone Partljič. Tudi dejstvo. Pač pa drugo, ko se je- kot bi temu rekli v Mariboru- “strgo s ketne”. Kar je slednjič sprožilo proteste, ki so ga odnesli z oblasti. Spet dejstvo. A ni še konec: mariborske Fstaje so bile kruto izkoriščene za obračun s takratno vlado Janeza Janše. Kruto dejstvo. To vemo vsi, ki smo v vstajah sodelovali, tako ali drugače. Dejstvo. Kar so izkoristili mainstream- no, režimski- mediji. Kruto dejstvo. In uprizarjali in izvajali kulturo linča. Kruto dejstvo.

G Geslo. “Dogovorjena razpoznavna beseda”, tudi “kratko izražena programska misel.” Na Tarči so tako postregli z “Vazo”. Kar naj bi bil vzdevek za skesanko (ali kaj že). Ni mi jasno, kakšnih karakteristik ali oblike je gospa, saj se “izraz daje osebi po kaki značilnosti”. Vem pa, da je spletni vzdevek za, denimo, Tanjo Fajon “Šiptarka”. In “Fa-Ta”, sestavljenka, ki asociativno popelje v smeri balkanskega polotoka, med muslimane in se nasloni na njeno domnevno izrazito globalistično in protislovensko, celo protislovansko delovanje. Ne, da se strinjam, a vendarle: smo kdaj slišali kaj podobnega v Tarči? Nak! Ostanejo nam kratko izražene programske misli. “Mi Mariborčani!” je bila v obdobju pred Kanglerjem ena ključnih v Mariboru. Rolali sta ga takratna LDS in- kako nepresenetljivo- stranka SD. Ta je kasneje mutirala v “Mi smo Maribor!”, pa zdaj- pod Arsenovićem- spet nazaj v “Mi, Mariborčani!” Z vejico! Ki loči rdečeburžujske protežirance od plebsa. Protežiranec katere stranke je že ta, katerega vzdevek je “Pohorski Zoki”?! Saj res- stranke SD, heh. Presenetljivo? Niti ne. Zakaj? Poglejmo pod “I”.

H Hlastanje. Trenutna opozicija si pohlepno, pretirano prizadeva nazaj na izgubljene pozicije. Zato hlasta: po senzacijah, posledično po oblasti, posledično za denarjem. Že vse od pomladi 2020. Koga z njim hrani, vemo.

Fotografija govori tisoč besed, pravijo.

I Ignoranca in ignoriranje, kot glavna aduta rdečeburžujske propagande. Čeravno prvo pomeni nevednost, nikar ne pozabimo, da nas je kultna Matrica že na prelomu stoletja ponovno opozorila, da je nevednost blaženost. Kar ne veš, ne boli, če kaj veš in boli, pa se bodo režimski mediji pretvarjali, da ne obstaja, po potrebi cenzurirali in plebs bo še nadalje živel v blaženi nevednosti in omejenosti. Primer? Arsenovićeva pomoč za ogrevanje, če smo že pri Kanglerju in Mariboru in kot je to opredelil Večer, glavno medijsko trobilo antikanglerističnega razpoloženja pod (ne)posredno kontrolo stranke SD! Raziskujte, Erika!

J

Jeba! Čista jeba kot prepevajo lokalni trubadurji, katerih matador prav v Večeru redno nabija o nevarnostih fašizma, ki da se poraja. Erikin propagandni stroj je med metaforično jebo in konkretno jebačino- kako nepresenetljivo- izbral slednjo in se Kanglerja (posledično Janše, posledično RKC) lotil tudi s seksualne plati, a tako neposrečeno, nizkotno in zavržno, da je bilo sram tudi najbolj radikalnega med levičarji. “Pa zakaj ti je toliko do Astrid?!” ali nekaj zelo podobnega slišimo v enem naknadno sinhroniziranih prisluhov. Kje je težava? Erika namiguje! A jo zato s skoraj 4 tisoč evrov mesečno prisilno plačujemo? Za javni rajc mesta, kjer sta 402 evrčka socialne miloščine prej pravilo kot izjema? Če je domnevno ljubezensko gnezdo (menda stanovanje na Lentu) res obstajalo, naj Erika narajca, da je menda obstajalo še eno (v Forumu, prav tako v središču mesta), v katerega pa naj bi zahajali lokalni politiki blizu nominalno levim. Vsaj o enem od njih v Večeru nikoli ni bilo nič slabega zapisanega, mi je dejal vir. Raziskujte, Erika!

K Kolegialnost! O interesnem prijateljstvu, ki naj bi torej poganjalo kangleristično mašino, ki že skoraj 10 let ne obstaja več, vemo tako rekoč vse. A ne zaradi Tarče, niti najmanj. S tem nas namreč filajo že vse od leta 2012. Polni smo, siti! No, sopomenka za kolegialnost je tudi tovarištvo. Ki asociira na tovarišijo. Kar daje- vsaj kar se Tarče in RTV SLO tiče- rahlo neugodno konotacijo. Kar nas pripelje do zanimive enačbe: da bi Erika aktualno, živo in proračun sesajočo tovarišijo zaščitila pred nerodnimi dejstvi, se je z raziskovalno ekipo lotila mrtve tovarišije. Društvo mrtvih pesnikov– no, politikov- na slovenski način. “Šutiranje mrtvog magarca,” bi temu rekli na hrvaškem jugu, v Dalmaciji.

L Ljubljana. Tista domnevna prestolnica tiste druge najbolj korumpirane evropske države, ki drugo največje mesto taiste uporablja zgolj po potrebi vsake trenutno vladajoče vrhuške. Ko izgubijo oblast, se spomnijo, da je Maribor tiktakajoča socialna bomba in aktivirajo domnevno najboljše PR-ovce, no, novinarje. Ko oblast povrnejo, pustijo, da tiktaka naprej.

M Matrica. Bolj matrične oddaje kot je Tarča, zlepa ne boste našli. Tarča se prične z jinglom, pravzaprav lajtmotivom, ki para ušesa in je bombastičen sam po sebi. Celo nezainteresiranemu posamezniku že po predvajanju ali dveh postane jasno, da tarča Tarče ni vsakokratna tema, ampak posameznik, ki praviloma gostuje v studiu. Še posebej, če gre za posameznika, ki je v studiu čisto zares sam in zaradi tega še posebej ranljiv. No, to se je sinoči primerilo Kanglerju, ki je precej neposrečeno mahal s papirji iz sodnih spisov in dajal vtis “utopljenika koji se hvata za drvo”! Na njegovo srečo je enako počela tudi gostiteljica; v nekem trenutku se ji je celo zareklo “Samo malo, da najdem, tu nekje imam te papirje!” ali nekaj zelo podobnega. Kot da sta na čveku v kavarni, mater, ne v prime-timu nacionalke.

N Nasilje. Nateg. Hujskaški. To je tisto, kar je sinočnja Tarča v svojem bistvu bila. Hujskaštvo sproži nasilje. Brezmejno nasilje. Nerazumljivo nasilje. Načrtno nasilje. Namensko nasilje. Nizkotno, preračunljivo nasilje. Sinočnja Tarča se je nasilja dotaknila zgolj toliko, kot se ga je zaradi svojega propagand(istič)nega podtona morala. Prispevke o Kanglerjevih 26. padlih ovadbah je vsake toliko začinila slikovna podoba mariborskih vstaj. Morda je bila zgolj ena; ne vem, ne maram nasilja. Bi človek pričakoval, da bodo bojda novinarski objektvnosti zavezani novinarji nacionalke prikazali tudi drugo plat. Ena od oseb, ki ni želela pred kamere, naj bi bila žrtev groženj z eliminacijo. Neposredno, če se razumemo. Kasneje je potrebovala detoksikacijo, če se razumemo. Tako vsaj zaupanja vreden vir. Gremo še globlje? Pa dajmo! Kje in kdaj smo v sinočnji Tarči slišali, da se je z nasiljem grozilo tudi Kanglerjevi družini? Kaj je s policisti, ki so bili tarča (huh, nerodna beseda) načrtovanega, vnaprej pripravljenega napada? Kaj je z bojda željenim napadom na Kanglerjevo hčerko, ki je takrat- če me spomin ne vara- štela rosnih 17 let in je bila mariborska gimnazijka? Kolikor vem, je vpisala (ali si želela študirati) medicino; danes se bližamo vrhu petega vala epidemije in mrtve štejemo v tisočih. Pametno, ne? Pa tako potrebujemo zdravnice. Kaj je z drugimi napadi na policiste, tistim znamenitim polivanjem z bencinom? Naj vam razjasnim: napihljive balone namesto z zrakom napolnite z bencinom in vržete v kordon policije. Nekdo drug, primerno pozicioniran, kasneje v taiste zaluča bengalko, navijaško bakljo. Se vam že kaj svita, kakšen bo rezultat?

O Oportunizem. Kangler nas bo do konca naših življenj- pa tudi njegovega- težko prepričal, da ni “vejo” za radarje; da ga “ni b’lo polek”, da je to “nekdo drugi potpiso”. Težava kontinuitete pa ni Kangler, ampak kontinuiteta kot taka. Oportuniste so zamenjali oportunisti, te pa novi, še bolj zagriženi oportunisti. A ti so “naši”, tem se ne sme nič zgodit’, o njih nič slabega govorit’ ali- Bog, ne daj- pisat’. Saj veste, saj poznate: Arsenović želi mestu samo dobro. “Naj mesto dela za vse!” ali kako že?! Strateški nakupi nepremičnin, ki srhljivo naključno sovpadajo z načrtovano obnovo okoliša slednjih, so po tem scenariju prav to- naključje. Kot je naključje, da je bil med redkimi, ki je v prvem valu epidemije premogel filtrirne PPF maske (od 2 navzgor) in se menda ni niti najmanj pretegnil, da bi jo zagotovil še komu v drugem največjem ZLOvenskem mestu. Njegova desna roka, njegov McNamara, naj bi tistemu inženirskemu biroju povsem naključno zagotovil nekaj deset (ali sto) tisoč proračunskih evrov, ki naj bi jih predtem razdrobil kot pač veleva zakon. Ljudje, ki v njegovih lokalih slavijo rojstne dneve, obletnice, poroke ali pač ločitve, naj bi kasneje povsem naključno kupovali nepremičnine prav tam, kjer se bo v kratkem začela obnova. To je ta “Rožmarinski klan”, o katerem pišem in nabijam že leta. Ste o tem kaj slišali/videli na Tarči? Tudi sam nisem.

Maribor: kjer oportunisti s priložnostnim zavajanjem nasledijo oportuniste.

P Propaganda, kajpak. Zadnja v nizu Tarč je bila v svoji izvedbi dno dna. Propagandistično dno dna. Obujati določena dejanja, skrita za presojo sodnih standardov zavoljo javnega interesa, k temu tako zelo iz konteksta vzporednega dogajanja, je mimo vseh novinarskih standardov. Nominalna levica se že dolgo zaveda, da je Kangler– v smislu odziva širše javnosti- Janšev najšibkejši člen. Kje že se je vrtel ta kviz, kdo že ga je vodil? Ah, seveda! Na TV Slovenija, da bi bila ZLOvenske medijska tragikomedija večja, ga je vodila sedanja parlamentarka iz talona “Znani”, ne “Novi obrazi”. Slovenska politika je postala simulaker, že zdavnaj preden se je Erika lotila Kanglerja. In naj ubogi revi to že enkrat nekdo javno pove. Da ne bo vsakič jemala dogajanja iz konteksta.

R Rezultati. Rezultati vstajniške politike so- milo rečeno- porazni. Iz žrela gradbeniških poslov smo po dolgem tavanju padli nazaj v žrelo gradbeniških poslov. Konstruktorje in MTB-je je zamenjal Pomgrad, ki se je najprej polastil rapidno propadajočega Večera, tamkajšnji medijski vazali (denimo Stepišnik) pa so po drugem krogu in zmagi, težji od pričakovane, zapisali “Mesto si je izvolilo managerja!” Muda! Izvolilo si ga je klientelistično omrežje, Arsenović- tipični primer tranzicijskega trendsetterja- pa svojo prepoznavnost iztržil v zameno za proračunsko urejanje neposrednega okoliša svojih strateških nepremičninskih investicij. “Mater ‘mamo srečo,” mi je zadnjič dejal znanec, “kmeta smo zamenjali z “nutty professorjem”, tega pa z gostilničarjem! In zdaj gradimo most od nikoder k nikamor!” Resnično, bratje in sestre, ste kdaj videli, doživeli, da se mesto upravlja iz restavracije?! Pridite v Maribor!

S Subliminalna. Propaganda. Pred leti, ko so proti Kanglerju vodili sodni postopek zaradi traktorja in 500-ih EUR, ki naj bi jih nakazal hčerki, je po Mariboru zaokrožila govorica, da naj bi se nekdanji župan pred sodišče- bodisi sam bodisi v družbi drugih dupleških traktoristov- pripeljal prav z njim oz. v njem. “Franca” je bil dovolj pameten, da tega ni storil; čeravno s strani mariborske rdečeburžujske družbene (skisane) smetane opredeljen kot kmetavz, je bilo v njem na nek način več gospoda kot v teh, ki so ga nabijali na križ. Povedano drugače in lokalnemu okolju bolj primerno: “Z lakastimi šuhi ni v drek stopo!” Ostalo pa je vprašanje, zakaj ta sodni postopek; zakaj traktor in 500E?! Vidite, bratje in sestre, to je nekaj, kar vsak razume. Traktorje, lubenice in petstotak. To so vrednosti, ki jih razume slehernik! In če se greš revolucijo- ali pač predvolilno propagando- potrebuješ slehernike. Za revolucijo potrebuješ topovsko hrano, za volitve pa potrebuješ glas; vsak glas vsakega slehernika. Zato se sinoči nekateri nismo spraševali, zakaj, od kod in čemu to nabijanje o oknih, ograjah in stavbnemu pohištvu. To je nekaj, kar plebs razume. Ne Jankoviću oproščenih 29+16 MILIJONOV EVROV. Domnevni farmacevtski fuk že mogoče, tudi Porscheje in Maybache slehernik čuti, nekje tam v ozadju, milijone pa ne. Ti preprosto niso prisotni v njegovem imaginariju. Nasprotno okna, vrata ali ograjo lahko otipa, kaj šele lubenico. In tudi spomni se, koliko je zanje plačal. Koliko delal, koliko se je odrekal. In to v njem povzroči bes. To, ne milijoni! Erikina Tarča je zato v spomin slehernikov- in po principu “Mi proti njim!” -skušala priklicati prav to! Volitve so blizu.

Š Špeckahle. Tožibabe. Ovaduhi. Sledeč uspešno izpeljanemu prevratu, je leta 2013 napočil čas za odstranitev nepotrebnih- in še bolje- nevarnih kadrov. Mednje sem sodil tudi sam. Nekdo, ki ga ne želim niti imenovati, si je namislil, da sem izdajalec vstaj, ovaduh, tajni policijski sodelavec, Kanglerjev plačanec, ki da se s tako pridobljenim denarjem poslužuje nakupa narkotikov, uslug prostitutk, preostanek pa- kako primerno- troši na alkoholno omamo. Vse navedene objave so brez najmanjših zadržkov in opozorilom navkljub dopuščali na spletnih straneh mariborskega Večera. Ko to ni zadoščalo, so se name spravili tudi fizično, sprva z uničevanjem lastnine, nato z neposrednimi grožnjami. Ko tudi to ni zadoščalo, so se lotili mojih sorodnikov, tudi mrtvih. Če sem si prinesel fotra v kozarcu vode (morja, torej), so nekega poletja in ob vsesplošnem smehu prisotnih vpili na enem osrednjih mariborskih trgov, ko so zaznali, da sem se vrnil iz Splita. Naj pojasnim: poslednja želja očeta je bila, da pepel raztrosimo po Jadranskem morju, Bračkem kanalu. Bagra pokvarjena, primitivna. Še blag sem. Pritiski so bili tako veliki, da sem se za skoraj leto moral izseliti; najprej iz Maribora, nato Slovenije.

T Tožnik. Toženi. Da sem nastalo situacijo želel rešiti po sodni poti, je bila ena mojih večjih napak v življenju. Takšne poteze sodijo v bolj odgovorne države/družbe, morda kak’ film, nikakor v ZLOvenijo. Še preden sem se obrnil, sem iz tožnika postal toženi, sledil je še medijski umor, ki ga je zagrešil mariborski Večer, kjer sem nekoč delal kot novinar. Naj se takoj popravim: kot zunanji honorarni sodelavec, kot me je skrajno ponižujoče na sodišču opredelila ena izmed tamkajšnjih urednic, domnevna ljubimka enega izmed novinarjev, katere ljubljenec je vsekakor bil, dokler je urednikovala. Ko sem ji nastavil past, v katero se je ujela in iz katere- pri Bogu milem- ne more, so, khm, novinarji “najbolj vplivnega medija v regiji” (kot se še radi imenujejo) to zavili v celofan, ki je zvenel približno takole: “Na sodišču se je tekom razprave razkrilo še marsikaj!” Heh. Kaj pa vem; morda bi bilo vredno še enkrat javno poudariti, da sta dva od novinarjev, ki so ju na Večeru v tistem obdobju zaposlili, izšla iz inkubatorja radia MARŠ. Ko je tam načeloval dvojec Fištravec/Frangež, ki se je- novo srhljivo naključje- potem pomeril v zadnjem, zaključnem krogu nadomestnih volitev za župana Maribora. Zmagal je Fištravec, Frangež pa končal na mestu državnega sekretarja, ki ga sedaj Erika oponaša Kanglerju. Ne sicer istem, pa vendar. Eden od omenjenih novinarjev je vzhičeno opazoval (in s pisanjem podžigal) nasilje na vstajah, druga je pričevala v kasnejšem dokumentarcu na to temo, njima nadrejeni pa je zelo verjetno v nasilnih izgredih tudi sodeloval. No, to je to naše– ups, postpartijsko- neodvisno novinarstvo. Da sem edini slovenski novinar, ki je bil napaden na delovnem mestu, seveda nikogar ne zanima. Da sem- ker nisem hotel zamolčati gondolske nesreče na Mb Pohorju- tako rekoč že 19 let brezposeln, tudi ne! “Gondola, Erika, gondola!” Najprej (2003) so težili k temu, da se gondolska nesreča prikrije, kasneje (2009) so to medijsko potencirali. “2003, Erika, 2003!”

U Uzurpacija. Javnega prostora. Kar je natanko tisto, kar postvstajniško počne klika, zbrana okrog Arsenovića. Kar je pri tem tragikomično, je dejstvo, da so se njih medijski vazali pri napadih na Kanglerja sklicevali na “No Logo” in “Doktrino šoka” Naomi Klein, zdaj pa to sami izvajajo ali vsaj tolerirajo. Pod “P” bi lahko dali tudi Pomgrad, še donedavne posredne lastnike Večera, pa raje zapišimo novo mariborsko krilatico “Kar si Pomgrad zamisli, to Arsenović podpiše!” Ups, Erika, tudi danes se vse v Mariboru vrti okrog gradbeniških poslov! In vse tiho je bilo.

V Vazali. Medijski. Preberite, dodatna pojasnila niso potrebna.

Z Zaključek. Zasledovanje. Zaključek: volitve se bližajo s svetlobno hitrostjo, rdečeburžujska elita pa zbegana, brez karizme in brez novega obraza. Nobena od zamišljenih revolucij ni uspela, epidemije še kar ni konec, ljudje so utrujeni in izčrpani, demonstriranje je zadnje, kar jim pade na pamet. Sicer pa- kdo bi se želel pridružiti tistim, ki so te že večkrat izigrali, nazadnje še nedavno. Alarmi tulijo, zato se je najbrž tovarišija prvič po dolgem času priklonila principu “OFTT”. One For The Team. A morebitno žrtvovanje, denimo Jankovića, nikakor ne bo šlo brez žrtev na drugi strani. Pa so si ob tej partiji šaha najbrž rekli agitatorji: “Dajmo potegnit’ tega Kanglerja iz naftalina; če je uspelo, ko smo tamkajšnji lokalni javnosti, igrajoč na karto “Bad Taste in Your Mouth!”, za župana podtaknili Arsenovića, ni vrag, da to ne bi uspelo še na državni ravni! Če pri tem spuntamo še zaspani Maribor, ki se nikakor ne zažene, toliko bolje!” A so pri tem naredili ključni napaki: nihče od njih, še najmanj Erika in ekipa, ne pozna Maribora, njegovega duha in utripa! Če bi ga poznali, bi že prispevke snemali na drugih lokacijah, ne pa da so, khm, raziskovalni, khm, novinarji pred kamero delovali kot da so na kurčevi razglednici; če oprostite na uporabljeni besedi. Enako je bilo s prezentacijo predstavljenega. Nikakršnega žara, nobene gorečnosti, prežvečeno, kot da še sami ne verjamejo, da jim bo uspelo. Kot drugo: skušali so obuditi že zdavnaj preživeto zgodbo, na katero v Mariboru nihče več ne da kaj dosti! Ker pač- kot sem že omenil- ne poznajo Maribora, tukajšnjega zeitgeista. Če bi ga, bi vedeli, da je bil razvoj dogodkov na relaciji “Maribor-Kangler” dosti bolj prijazen do Kanglerja kot do Maribora. In ljudje se tega prekleto dobro zavedajo, tam neka Erika s štirimi tisočaki pa je zadnja, ki jo potrebujejo, da jih na to spomni! “Mission:Impossible, Erika, Mission:Impossible!” LAST BUT NOT LEAST: če je bil Kangler odstopljen, v nekem trenutku tudi osovražen župan (kar zdaj definitivno ni več!), je bil Fištravec zasmehovan, Arsenović pa je- izvzemajoč njegovo kamarilo- preziran. Celo tako zelo, da se ljudem zavoljo njega ne da niti demonstrirat’. Zdaj pa spravite take ljudi na ulice, če zmorete! Pa čeravno zaradi egocentrizma in arogance prej omenjenega trpijo tako visoke zneske na položnicah in tako neučinkovite javne službe, da občasno po mestu zavoljo tega prihaja do, khm, cotanja. Četrkova Tarča se posledično kaže kot eden bolj neposrečenih poskusov blatenja nasprotne strani, “ne-naših”. Kar je najbrž še edino, kar ob pomanjkanju novega obraza povezuje KULije, ki popolnoma brezidejni upajo, da bo (medijsko) vezivo enako učinkovito tudi pri masah. Katere cilje je torej Erika zasledovala? Najbolj očitna sta bila dva: konsolidacija, posledično aktivacija “Anti-Janša” volilnega telesa. Erika je z gaženjem določenih novinarskih standardov pravzaprav izzivala suspenz, kar bi ji dalo status/vlogo mučenice, od tod do prej omenjenega pa je samo (propagandni) korak.

Ž Žalitve. In grožnje. Zadnjo črko abecednika posvečam svojim prednikom, ki so jih (medijski) operativci nominalne levice in desnice, obojni z enakim žarom in pristopom, celo mrtve zvlekli v svoje zblojene konstrukte. Slikovno prilogo zaključka abecednika tvori faksimile seznama žrtev 2. svetovne vojne otoka Brača v Dalmaciji. Moj ded/dida je umrl v spopadu z nacističnim okupatorjem, kar pa določenim operativcem globoke države ni zadostovalo, da nas ne bi javno razglašali za ustaše. Dodajam- žal ne zadnjo- izmed groženj, ki sem jim bil izpostavljen v minulem obdobju. Če ste se vedno spraševali, kako globoka država deluje še na pravnem polju… no, po mnenju državnega tožilstva (ODT MB) višje objavljeno ne predstavlja grožnje. Toliko.

Aljoša Dragaš