Lokalni časnik Večer je mariborski javnosti postregel z novo- najbrž predvideno kot občudovanja vredno- zgodbo, v kateri se v glavni vlogi pojavlja pretežno prezirani župan Aleksander Saša Arsenović.

V članku- podpisanem z “MBK”, kar pomeni, da gre za redakcijsko objavo (predvidoma Mariborska kronika, kratica za strani “Maribor” še iz prejšnjih časov, ko so stolpce slednje polnili pretežno zunanji honorarni sodelavci)- avtor(ji) napleta(jo) zgodbo o tem, kako se je “mariborska občina lani lotila notranje in zunanje prenove mestne hiše Rotovž, ki je že 507 let simbol mestne oblasti in ena najpomembnejših posvetnih stavb v mestu.”

Med to sodi tudi prenova ure, kar samo po sebi ni nenavadno ali sporno, če izvzemamo fotografsko seanso, ki se je odvila ob robu popravila slednje in ki predvidoma služi za subliminalno propagiranje Arsenovića. Nič novega, bi lahko rekli, saj je medij, ki slednjo izvaja, Večer, ki mu ozaveščeni del javnosti itak porogljivo pravi “Sašopis“.

Arsenović tako pozira na trgu, pod uro in ob uri, v samem stolpu. Najbrž je poziral še kje, pa se pri domnevno rapidno propadajočem mediju niso odločili za odkup večjega števila fotografij od lokalnega fotografa.

Stara ura je bila menda pokvarjena.
Ali pa so jo pokvarili, kdo bi vedel?!
Kakor koli; kar bode v oči je znesek, 
ki ga- predvidoma nehote- razkrivajo pri Večeru. 

Uvodoma tako najprej zapišejo: “Investicija je vključevala predvsem sanacijo okrušenih delov in oplesk fasade ter obnovitev in sanacijo ali čiščenje okenskih okvirjev in polic, kjer je bilo potrebno. Končna cena obnove je bila nekoliko manj kot 50 tisoč evrov.

Tako naj bi jim pojasnili na občini, zatrjujejo pri mediju. Ura na Rotovžu v fokus zgodbe- kako nepresenetljivo- vstopi šele kasneje. Nikakor nepričakovano, bi dodal vsak, ki je kadar koli delal v medijih.

Da so bili “mehanizmi in krmiljenje izdelani v zagrebški urarski delavnici Lebarović, ki ima dolgoletno tradicijo. Na zunanjo stran so na osi pritrjeni pozlačeni kazalci, ki so bili po Lombergarjevih načrtih lasersko izrezani iz jeklene pločevine in jih je oblikoval kleparski mojster Žarko Šerc. Kazalce je z lističi iz čistega zlata pozlatila restavratorka Silvana Veič,” še zapišejo pri Večeru, vse navedeno pa so jim pojasnili na mariborski občini, kjer je- mimogrede- v službi za odnose z javnostmi zaposlena nekdaj vidna novinarka Večera.

30 tisočakov zgolj za uro, le 200 tisočakov pa za vse premražene Mariborčane?

“Ura je bila sicer posodobljena pred približno dvajsetimi leti, vendar se je mehanizem pričel kvariti,” nas skušajo prepričati pri Večeru, saj je frontalna ura brez večjih težav delala, kar pa res ne bi mogli trditi za stranske. “Nove številčnice in kazalci sedanje ure na Rotovžu so posnetek tistih iz leta 1900, obnova ure je stala okoli 30 tisoč evrov,” dodajo.

In tu je catch!

Ponovimo še enkrat zapisano v članku: “Mariborska občina se je lani lotila notranje in zunanje prenove mestne hiše Rotovž…” (zapisano uvodoma) in “Ob prenovi pročelja je občina sprejela odločitev, da se v celoti prenovi in zagotovi nov mehanizem za uro na mestni hiši Rotovž.” 

Zdaj…. kot je znano, je Arsenović kandidaturo najavil tik pred zdajci, kar je natanko (t)isti manever, ki ga namerava rdeča buržoazija udejanjiti tudi pri strankarsko/premierski kandidaturi Roberta Goloba na državni ravni. Do sem vse lepo in prav, če ne bi Arsenović pred tem strateško pokupil nepremičnin natanko na tistih lokacijah, za katere se je vedelo (ali pač predvidevalo), da jih namerava mesto na takšen ali drugačen način obnoviti.

Ob nastopu županovanja je postala obnova teh lokacij, ki predstavljao neposreden okoliš že prej omenjenih nepremičninskih investicij, prioriteta, kajpak. Če se vmes ne bi primerila pandemija novega koronavirusa, ki je dodobra premešala karte na svetovni politični in gospodarski sceni. Ena od (ne)posrednih posledic je bila tudi dvig cen energentov in Mariborčani so se- tudi zaradi nespametnih potez javnega podjetja– kar naenkrat znašli pred astronomskimi računi- računi, ne urami– za ogrevanje.

Arsenović je izven svoje klike tako preziran,
da se Mariborčanom proti njemu ne da niti demonstrirat'.

A- glej ga zlomka- Arsenović ni bil tako mehkega srca, ko je šlo za skupni interes. Pri ustvarjanju oz. lišpanju lastnega resorta, imenovanega tudi “Kare Arsenović”, taista oseba- za katero podpisnik teh vrstic srčno upa, da bo jeseni letos za vse večne čase zaključila mandat na položaju župana- ravno ne skopari in ji najbrž ni bilo težko podpisati v članku omenjenega.

Povsem drugače je, ko je bilo treba pokazati sočutje do ljudi, ki so se nenadoma znašli v nezavidnem, mučnem položaju. Spomnimo: vavčerje za15 evrov, kar je potrdil mestni svet, Arsenovićeva glasovalna mašina, bodo delili preko občinske humanitarne komisije v sodelovanju s humanitarnimi organizacijami in centrom za socialno delo.

Decembra lani je bilo s strani MOM lokalnim, pa tudi državnim medijem sporočeno, da so “za zdaj v občinskem proračunu v ta namen zagotovili 200.000 evrov“. Spomnimo ponovno! “Pomoč smo vezali na posameznika, kar pomeni, da bo gospodinjstvo dobilo več kot 15 evrov,” je takrat še izjavil župan. Za stolpno uro bodočega resorta torej 30 tisočakov, za vse pomoči potrebne prebivalce pa skupno manj kot 7-krat več!

No, to je ta (oblastniški) pohlep; to je rezultat politike, ko interesnim klanom posodiš prepoznavnost, da bi zaustavili in premagali opozicijo. In to je tudi vse, kar ste morali vedeti o županovanju Aleksandra Saše Arsenovića. Ker vam ZLOvenski (post)partijski in tajkunizirani MSM tega zagotovo ne bodo.

In če so vam to zamolčali pri Arsenoviću, kaj nas šele čaka na državni ravni, pri Golobu?

Aljoša Dragaš