Lani v EU vstopilo skoraj 200.000 nezakonitih priseljencev, med njimi zgolj 10 odstotkov žensk

“FRONTEX REPORT”: od vseh poti za vstop v Unijo brez vizuma je še vedno najbolj obremenjena tista skozi osrednje Sredozemlje.

Frontex, skupna mejna policija Unije, je v torek objavil, da je v EU lani na nezakonit način vstopilo natanko 196.034 oseb. Toliko jih je vsaj v evidencah. Pandemiji novega koronavirusa navkljub- ali pa ravno zaradi nje oziroma gospodarske krize, ki jo je pandemija le še poglobila- se je število nelegalnih migrantov lani v odnosu na 2019 povečalo za 36 odstotkov, v odnosu na leto 2020 pa celo za 57 odstotkov.

Nezakoniti migranti in tihotapske organizacije so torej prvo in najnevarnejše leto pandemije kar dobro izkoristili oz. vnovčili, ugotavlja kritičen del svetovnih medijev. Od vseh nelegalnih poti za vstop v EU je še vedno najbolj obremenjena tista skozi osrednje Sredozemlje, ki jo je lani izbralo 83 odstotkov več migrantov kot leta 2020. Pot čez morje je v 20-ih letih terjala približno 20.000 smrtnih žrtev. Samo v enem letu torej v EU prispe desetkrat več nezakonitih migrantov.

Še bolj konkretni podatki povedo, da se je najbolj povečalo število prihodov z obale Tunizije, nato Libije in neposredno iz Turčije. Najštevilčnejši ilegalni migranti so Tunizijci in Egipčani, ki jih je bilo lani sedemkrat več kot leto prej. Zanesljive raziskave o motivih ni, pravi poročilo, lahko pa domnevamo, da so nestabilne notranjepolitične okoliščine še vedno glavni razlog migracij.

Mednje denimo štejejo splošno nestabilnost v Tuniziji, kruto avtoritarno vladavino v Egiptu in revščino v Bangladešu; tretjo največjo etnično skupino med nezakonitimi migranti tako predstavljajo Bengalci iz Bangladeša, prenaseljene in revne azijske države.

Žensk manj kot 10 odstotkov, slovenski dominantni mediji o poročilu Frontexa pretežno molčijo

Upoštevajoč vse meje, pravi poročilo Frontexa, večino migrantov še vedno predstavljajo begunci iz Sirije, ki jo je uničila državljanska vojna, minula okupacija vmes propadle Islamske države in omejena turška intervencija v sirskem delu Kurdistana. Sledijo Tunizijci, Maročani, Alžirci (ki najpogosteje prodirajo v zahodno Sredozemlje) ter Afganistanci in drugi begunci iz Afganistana. Na povečanje števila beguncev je močno vplivala tudi kriza v Belorusiji, kjer je predsednik Lukašenko ob podpori Rusije okrepil diktaturo in teror, hkrati pa druge azijske begunce izkoristil kot del hibridne vojne proti Zahodu.

Delež žensk med migranti (tudi tistimi, ki so upravičeni do statusa beguncev) vseskozi upada; lani tako na manj kot 10 odstotkov. Zdaj tudi Frontex priznava, da gre za argument v prid tezi, da družine mlade moške pošiljajo na tvegano pot zato, da iščejo delo in pošiljajo (tudi ti. socialna, op.avt.) nakazila domov, ali da- po principu “pravice do združitve z družino”- sčasoma v EU pripeljejo tudi svoje širše družine.

Medtem ko se pritisk migrantov na zunanjih mejah Evropske unije povečuje, članice zaostrujejo politiko dodeljevanja azila; tudi tistim, ki so do njega upravičeni po predpisih in dokumentih Združenih narodov ter same Evropske unije.

Razne humanitarne organizacije, katerim vedno več Evropejcev oporeka upravičenost tega naziva, zatrjujejo, da je “migracijska politika Evropske unije kriva za smrt 40.000 ljudi”.

(mbo)