Od poletne rezidence nekoč najbogatejšega človeka v regiji Todorića, preko Agrokora in državne intervencije, do fiaska Madžarov: kako Smokvica nikoli ni (p)ostala sočna smokva!

Zgodba je dolga in zapletena, kot je dolga in zapletena tista o madžarskem vlaganju v slovenski turizem. Morda imajo “slovenski” investitorji resne namene, pa “hrvaška” zgodba zgolj nesrečno časovno sovpada s trenutno vročo temo v ZLOveniji, a vendar je obema skupno eno: Madžari!

Hrvaška (lastniško in upravljalsko) povezana medija, splitska Slobodna Dalmacija in zagrebški Jutarnji list, sta se včeraj razpisala o propadu madžarske turistične investicije v otok Smokvica. Kar je posebej znakovito za zgodbo kot tako, je že uvodno dejstvo, da sta Smokvici dve, kakor sta na teh prostorih praviloma najmanj dve tudi resnici in še kaj.

Ker se torej oba otoka imenujeta enako (Smokvica Vela) in ker oba ležita v bližini Šibenika (eden zahodno, drugi južno), ju morda še najlažje ločimo po lokalnem dialektu: zahodnega, ki leži ob vstopu v nacionalni park in jadralski raj Kornati, namreč imenujejo tudi Šmokvica.

Posvetimo se raje južnemu! Tega so si nekateri regijski tajkuni podajali kot vroč krompir:

  • sredi 90-ih let prejšnjega stoletja je Ante Lušić, lastnik podjetja Grafoplast, s hrvaškim Ministrstvom za obrambo podpisal 30-letno koncesijsko pogodbo o koriščenju otoka
  • Lušić leta 2006 podjetje Grafoplast proda razvpitemu lastniku Agrokora Ivici Todoriću, s tem pa tudi omenjeno pravico do uporabe otoka
  • Todorić tam zgradi svojo letno rezidenco, otok pa njegov “imperij” vso obdobje koristi brez plačevanja koncesije in najemnine
  • sledi dolgoletni sodni spor, sklep o izvršbi stopi v veljavo leta 2009, vendar pristojne institucije ne ukrepajo; otok ni vrnjen državi, večmilijonski dolg pa ostane neizterjan
  • otok je bil vrnjen državi šele septembra 2017, po izvršbi pa država že aprila 2018 objavi nov javni razpis
  • julija leta 2018 otok pristane v rokah Madžarov, ki ga zakupijo za 184 mio HRK za obdobje 30-ih let.
Smokvica leži na atraktivni lokaciji v bližini Primoštena.

Postopek ekspresno izpelje SDS-u sorodna hrvaška (vladajoča) stranka HDZ

Kot pišejo mediji, postopek ekspresno izpelje nekdanji- pozorno zdaj (!!!)- minister za državno premoženje Goran Marić, ki je s pomočjo državnega tožilstva in sodišča leta 2017 z otoka izselil že omenjeno razvpito družino Todorić.

S tem nase pritegne medijsko pozornost in naklonjenost širše javnosti. Vendar hkrati pristojni objavijo javni razpis za novo koncesijo in po kratkem postopku Smokvico za trideset let dodelijo Zeleni nekretnini (Zelena nepremičnina); v ta namen- in s strani investicijskega sklada Balansz Zártkörű Nyíltvégű Intézményi Ingatlan Alap iz Madžarske- ustanovljenemu podjetju.

Enoletni najem je znašal 4,9 milijona hrvaških kun (HRK), kar je dobrih 6 milijonov HRK z DDV, država naj bi tako v 30 letih vknjižila približno 184 milijonov kun prihodkov. Preračunano to pomeni slabih 700 tisoč EUR oziroma 850 tisoč EUR z DDV na leto, v omenjenem obdobju pa bi to zneslo dobrih 25 milijonov evrov.

Zelene nepremičnine naj bi, kot je bilo sporočeno javnosti, otok uporabljale za osebne in gostinsko-turistične namene, po pogodbi pa bi morali investitorji v primeru sprememb, kakršnih koli del in posegov v prostor zaprositi za soglasje ministrstva.

Madžare naj bi pritegnila pozicija otočka, ki leži ob plovni poti k raju za jadranje- Nacionalnemu parku Kornati.

Razrit otok, prazna blagajna, nikjer napredka

Kar se seveda ni zgodilo. Ob tem velja omeniti, poudarjajo hrvaški mediji, da so Madžari za omenjeni znesek dobili nekdanje vojaške objekte, poletno hišo, luksuzna stanovanja, restavracije in športna igrišča na površini 168.865 kvadratnih metrov.

Če se za trenutek odmaknemo od Smokvice in se posvetimo omenjenemu fondu, ugotovimo še, da ga je leta 2010 ustanovila madžarska OTP banka, kjer ima odprt tudi račun; v finančnem poročilu o številu zaposlenih in izplačilu plač pa je zapisana ničla.

OTP banka je 13. decembra 2019 razglasila zaključek postopka nakupa 99,73% deleža SKB banke in 100% deležev družb SKB Leasing in SKB Leasing Select, ki so bili do takrat v lasti Skupine Societe Generale.

Spomnimo: gre za nekdaj slovensko Stanovanjsko-komunalno banko. Januarja leta 2020 je bil posel razglašen kot “prva investicija Skupine OTP v Sloveniji, s katero nadaljujejo krepitev pozicije največje neodvisne finančne skupine v Srednji in Vzhodni Evropi”.

Madžarske jadranske investicije se (pre)večkrat izkažejo za razburkano morje in nemirno plovbo.

Nazaj na otok! Ker za podjetje- registrirano za upravljanje in vzdrževanje nepremičnin, poslovanje z nepremičninami, projektiranje, nadzor in gradnjo- prej našteto pridobljeno očitno ni bilo dovolj, so na otok pripeljali težko mehanizacijo in začeli z gradnjo na črno, še poročajo hrvaški novinarji.

Uničili so celoten otok, ki je v sedanjem prostorskem načrtu in v zadnjih spremembah PPU območje s posebnim namenom oziroma vojaška baza, zato je morala celo Občina Rogoznica dvakrat poklicati gradbeno inšpekcijo. Ugotovljeno je bilo, da je bilo tik ob obali zgrajenih devet objektov v obliki montažne stanovanjske stavbe in pripadajočih inštalacij vode, odvodov in elektrike na jugozahodnem delu otoka, dovoljenje pa ni bilo zaprošeno oziroma pridobljeno.

Škodo je utrpelo tudi mesto Rogoznica. Brez odrejanja obsega v prostorskem načrtu gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati, brez gradbenega dovoljenja pa ni plačanega komunalnega prispevka v občinski blagajni. Plačali niso niti odvozov smeti, koliko najemnine so plačali državi, če sploh, pa ni znano,” še namigneta oba hrvaška časnika.

Več o primeru si lahko preberete v sledečih povezavah (https://www.jutarnji.hr/vijesti/hrvatska/nakon-todorica-smokvicu-napustili-i-madari-iznenada-raskinut-ugovor-o-zakupu-atraktivnog-otocica-15153260 in https://www.jutarnji.hr/vijesti/hrvatska/sumnjiva-gradnja-na-bivsem-otoku-ivice-todorica-madari-pod-istragom-zbog-novih-kucica-15047873), velja pa omeniti, da gre po splošnih merilih bolj za otoček, saj ta na svojih najbolj oddaljenih točkah meri zgolj 755 metrov v dolžino in 266 metrov v širino. Kar ga dela posebej atraktivnega, je njegova lega, saj se nahaja ob eni največjih jadranskih marin (v Rogoznici, v smeri proti Splitu).

Čeravno “hrvaška” zgodba s “slovensko” seveda po vseh parametrih in dejavnikih ni primerljiva, sploh pa ne popolnoma, je hkrati več kot dober dokaz, kaj se lahko skriva za obljubami o premišljenih investicijah, katerih pot je tlakovana z (medijskim) zlatom in državnim blagoslovom.

Da zgodbi časovno sovpadata, je bodisi naključje bodisi opozorilo; kakor si pač razlagate. Vsekakor pa daje misliti.

(mbo)