Bil je post-oskarjevski večer, zato vas naslov kolumne ne sme presenetiti, pa vendar gre samo za popolno naključje. Morda enako ne velja za Darjo, Edija, Petro, Janija in Uroša in kar je še teh tv-likov, ki se pred kamerami kličejo po imenu, da jih potem vsi dojemajo malodane kot kolege in prijatelje, pa čeprav jih najbrž “v živo” še niso videli, kaj šele, da bi vedeli, kdo in kaj v resnici so.

Pred njimi je bilo prvo televizijsko soočenje v njihovi lastni produkciji in pri takih poslih- ki v ozadju skrivajo druge, mnogo bolj brutalne posle- se ponavadi preveri vsako naključje; da se pač presodi ali sodi v orožarno (ne)primernih iztočnic.

Najava slednjega je bila mimo, Darja, Edi, Petra in Jani (dva od teh zagotovo), pa so nas že popeljali skozi dnevno-informacijski šmorn tistega dne; od ukrajinske klavnice do “zaušnice” Willa Smitha. Najbrž se je že zavrtel zadnji tv-oglas za Spar, Hofer ali Lidl, ko je (najbrž) honorarni zaposleni na “konkurenčni” nacionalki zaključeval z ustvarjanjem svoje poobjave.

Stavim, da je kaka mladenka na vrhuncu menstrualnega ciklusa sproščeno in brezskrbno plesala po ulicah, njena tv-mati pa smejoča po oddelku zelenjave veletrgovca. Fotri so vozili predimenzionirane enoprostorce, mladci pa v njih tulili ob prestavljanju v višjo “za samo 13 evrov na dan”.

Ko so končali, se je na ekranu pojavila srednji total, ki je prešel v total od blizu in v studiu so nas čakali Tanja, Alenka in Luka, pa seveda Zdravko, “Hojsek” in “Holob”. No, nekje v tem trenutku- vsaj po času objave sodeč- je omenjeni, a anonimni honorarec na “konkurenčni” nacionalki stisnil “ENTER”.

In to je bilo to, POP TV-jevsko soočanje bi lahko tudi odpovedali ali prekinili

Za vse vas, ki niste ujeli tega magičnega in kolosalnega trenutka, pa tudi avtorja teh vrstic ni bilo zraven: naslov članka je “Janša in Plenković o uporabi plinskega terminala na Krku in o drugem bloku NEK-a”. In to je bilo vse, kar ste v tistem trenutku morali vedeti; o sebi, družini, družbi, državi, Evropi in svetu.

Ne tistih 6 obrazov, ki jih spremljamo že leta in zavoljo katerih- in tudi formata oddaje- je vse izgledalo kot na dve uri podaljšan večerni dnevnik, oziroma kot bi temu na POP-u rekli “osrednja informativna oddaja”. Ne Darje in Ediji, še manj neodzivni in duhamorni prvaki političnih strank, ki so hkrati brandi lastnih kreacij, ki so politične stranke vse bolj po formatu, o vsebini pa bi že dolgo lahko razpravljali.

Če vam še vedno ni jasno, naj vam osvežim spomin in nikar se ne bojte, ne bomo šli pregloboko! Ustavimo se kar na začetku, pri predstavitvi: “Pozdravljena Alenka Bratušek, predsednica stranke Alenke Bratušek!” Ali pa- muahahahaha- “Pozdravljen, Marjan Šarec, predsednik Liste Marjana Šarca!”

Tudi nadaljevanje je bilo v tem stilu! Naj omenim samo dva pomenljiva kiksa, če damo dejstvo, da o demokratičnosti javno razpravljajo brandirani, na stran.

Prvi se tiče avtorjev oddaje! Ti so preveč stavili na (grafično) spektakelskost; kot bi vnaprej predvideli, v kaj se bo s takimi gosti “razprava” razvila. Pričeli so z režimskim flancanjem o Ukrajini, niti z besedo niso načeli dejstva, da živimo v obdobju informacijske blokade (že znana zatemnitev ruskih medijev, namenjenih globalnemu trgu), potem pa je nekdanji smučarski komentator- ki sem si ga še najbolj zapomnil po vsakokratnem hlipanju ob nastopih in uspehih Tine Maze– začel z nabijanjem o ruskih neuspehih oziroma “neizkoriščenih prednostih”.

V čem je bil catch? V istem trenutku je celo CNN moral objaviti izjavo župana Mariupola, da o usodi mesta in prebivalstva zdaj odloča okupator, kar je bil eden strateških ciljev ruske intervencije, da tega, da velike večine najboljšega in najsodobnejšega orožja sploh še niso uporabili (kvečjemu nekajkrat testirali), sploh ne omenjam.

Namesto, da prenehajo, se je mučenje šele pričelo!

In tu se je mučenje šele pričelo! Alenka Bratušek je ostala nekje v letu, ko je vodila vlado; pred očmi se ji še kar naprej prikazuje trojka, ne pa tudi vse tiste finančne ustanove, ki so imele (relativno) zdrave bilance, pa so vseeno romale v sanacijo.

Šarec še zdaj deluje, kot da se vsak trenutek sprašuje, zakaj je ravno na pragu pandemije vrgel puško v koruzo in se šel preštevanje in skrivalnice. Še huje, še zdaj deluje, kot da mu še zdaj ni jasno, zakaj je do tega prišlo in zakaj se je tako izšlo! Pa so mimo 3 (T.R.I. !!!) leta!

Tanja Fajon je bila standard(izira)no zaskrbljena; ni se mi dalo štet’ kolikokrat, ni pa tolikokrat “pozorno spremljala”, kot to tako rada objavlja na Twitterju. Namesto tega je raje prekladala noge; niti ne tako nepričakovano, kar bo kasneje- med “24UR zvečer”- razkril izgoreli marketingar Bagola, za katerega mi pri milem Bogu ni jasno, kaj je počel med komentatorji?!

Oziroma mi je jasno: občudoval je Tanjine noge in bluzil o “drži močne voditeljice”, pri tem pa omenil tudi novozelandsko premierko Jacindo Ardern. Naj mu sporočim dvoje: Fajonove se spletni vzdevek “Jacinda” drži že kar nekaj časa, a ne zaradi (ne)kvalitet te, ki ji je očitno vzor; bolj zaradi tega, kar/kdo bi rada postala in kje se vidi.

In drugo- Jacinda ne uživa takšne podpore, kot nam jo prenašajo MSM, njeni covid-ukrepi pa so bili deležni velike kritike in tudi nemirov. Sicer dostopno na tistem istem “dark netu”, ki je v svet plasiral tudi de facto kapitulacijo Mariupola.

Kdo še ostane? Zdravko, spletni “PočiVavčer” (kot to tako radi zapišejo troli), ki je tudi tokrat dokazal, da je najbrž res genialen gospodarstvenik, kakršne nedvomno potrebujemo in Golob “Holob”, za katerega se vsi slovenski levičarji bojijo, da bo “novi PočiVavčer postal” in glasove enostavno prenesel Janši.

Stranpota političnega marketinga

Če smo že pri njemu in političnemu marketingu, naj mi bo dovoljeno omeniti še dvoje. Prvič- večina strank levo od centra je svoje predvolilne aktivnosti/kongrese pričela v Mariboru, huh.

Zakaj? Enostavno! Ker so si- za kratko prekinjeno- kontinuiteto vladanja nazaj priborili ravno s ti. aktivacijo Maribora, z mariborskimi Fstajami, med katerimi so preko sebi podrejenih medijev (med katerimi je prednjačil zlasti Večer) nežno popihali na dušo tukajšnjega anarho-delavsko-uporniškega življa, potem pa ga- čisto po buržujsko- zavrgli.

Če dobro pomnite, jim leta 2020 ta štos ni več ratal in (r)evolucija je žalostno propadla, omejeni pa so ostali na ljubljanske– upam si zapisati- klovne, ki se z bremenom (ne)uspeha nikakor niso mogli spoprijeti. Kar nas pripelje do drugega, na kar bi rad opozoril: na sublim(inal)ni predvolilni marketing v sliki in priliki Roberta Goloba in njega že besedno predimenzioniranega gibanja- Svoboda.

“Holob” je tako zlitje Fištravca (človek s hibo, ki pri ljudeh vzbuja sočutje (Fištravec je škilil, Goloba daje substitucija glasu, če se ne motim, obema pa je skupno tuljenje o pravičnosti, svobodi in podobnem milozvočju) in Arsenovića (super manager, ki “zase že ima, zato ne potrebuje in bo delal, da bo vsem dobro”).

Generator Fištravčevega zatona (faza 1) in Arsenovićevega vzpona (faza 2) so bile ravno rdečeburžujske stranke ( prednjačili sta SD in pokojna SMC, svoje pa dodali LMŠ in tudi Levica), rezultat pa je za širše mase bolj ali manj katastrofalen. “SARSenović” skrbi pretežno zase in svoje poslovne cilje ter seveda tiste omrežij, pred katerimi- kako tragikomično- svarita ravno SD in Levica. Predobro, no.

Kar nas slednjič privede do “Hojska”, kot aktivisti še zapišejo na spletnih omrežjih FB ali TW in še kje. Ta je- kako premeteno in občudovanja vredno- Darji (če se že kličejo po imenih) kar takoj na začetku povedal, zakaj Janeza ni. In zdaj frapantno dejstvo- resnično se zdi, da nihče ni vedel ali zaslutil, zakaj je Janša v Zagrebu?!

Kar je v bistvu čista zmaga stranke SDS in njenega tokratnega manevra, širšo javnost pa je nanj šele pri Slaku opozoril eden izmed analitikov (Rok Čakš), rekoč “če pogledamo malo zahodneje, nekaj podobnega Macron tudi dela”.

Če ne verjamete, naj vam pojasnim, da sem članek o nenadnem obisku Janeza Janše v Zagrebu na lastni spletni strani objavil tudi sam, nikomur pa se ni niti najmanj sanjalo, kaj bi lahko bilo v ozadju. Vse agencije in medijske hiše so zgolj špekulirale, niti ena pa ni konkretno navedla, da bi lahko bil primarni razlog LNG terminal na Krku in distribucija plina neposredno in prednostno v Slovenijo.

Človek, ki ga ne bi smelo biti!

Če mislite, da se baham- nikar in nikakor! Po očetovi strani imam namreč Jadran v krvi, na njegovih obalah pa sem preživel vsaj toliko časa kot v Sloveniji. Namesto “politike v skupno dobro”, o kateri je nabijala opozicija, jih velja spomniti, da so od napovedi obiska raje tulili o nerešenih mejnih odnosih in trolovsko namigovali o “švercanju z orožjem”, ki da je priljubljena Janševa postranska dejavnost.

A se razumemo? V Ukrajini divja vojna za energente, dobave sicer so, a ni jasno plačilo slednjih, Rusija je stabilizirala rubelj in prehaja na vezavo na zlato, Kitajska in Indija sta na njeni strani, EU pa ne ve, kaj bi in teka zdaj pod rusko, zdaj pod ameriško krilo.

In kaj počne slovenska opozicija, ki bi rada prevzela vodenje države? Po spletu namiguje o orožarskih poslih, kot da se po Ukrajini tolčejo s kalašnjikovkami iz mariborskega letališča leta ’91, ne pa bajraktari (droni), iskanderji (balističnimi raketami) in kinžali (zastrašujočim hipersoničnim orožjem). Pa dobro, kje ti ljudje živijo?!

Kar nas pripelje do vrhunca kolumne! Kje živijo?! Če dam prej omenjeno na stran, se mi zdi, da v nekaj tisoč evrov vrednemu mehurčku, zagotovljenemu s strani globalistov (Fajon). Ali pa nekaj tisoč evrov vrednemu mehurčku, zagotovljenemu s strani državnih podjetij (Golob). Ali pa v nekaj tisoč evrov vrednemu mehurčku poslanske plače (Bratušek, ki na to mesto ni bila niti izvoljena). Dokler avtorju tega prispevka podoben plebs “sklapa kraj s krajem” (če smo že pri Zagrebu), se oni (“Holob”) bahajo, da denarja ne potrebujejo.

In zakaj vsega tega ne vedo? Ker nimajo dobrih svetovalcev, kar smo ugotavljali že pri odstopu Šarca! In zakaj nimajo dobrih svetovalcev? Ker so izvajali politiko negativne kadrovske selekcije! In krog je sklenjen!

Ali pa tudi ne! Ne samo, da niso spremljali vsega naštetega ( včerajšnje modrovanje o Ukrajini je bila posebna zgodba, nese jih najbrž vsak, ki je v zvezi s tem presedel 5 minut pred računalnikom), proti ameriškim plinskim (LNG) terminalom so pred leti celo demonstrirali!

Prav v Mariboru, kjer je bil na oblasti njihov FišTREK, ki pa ni popeljal med zvezde (StarTREK), ampak je- kot pravi nek mariborski, zdaj že izbrisani grafit- končal kot popolno nasprotje pričakovanega: FišDREK!

In Fištravec, zlitina katerega je v kombinaciji z Arsenovićem postal Golob, je nekega sončnega dne sedel v javni jacuzzi, napolnjen z protistresnimi plastičnimi žogicami, nad katerim je z velikimi črkami pisalo “OSREČEVALNIK” in medijem pred gradom (burg) obznanil, da je podpisal peticijo proti frackingu v Jadranskem morju.

Kar se je malokdo takrat zavedal, je destvo, da je šlo za ( za “civilnimi družbami” skrit) manever preprečitve gradnje že omenjenih plinskih terminalov, katere pa bi zdaj krvavo potrebovali oz. takšen kot je, potrebam zelo verjetno ne bo zadostoval.

Kar nas od Hojsa in Fištravec-Arsenović-Goloba pripelje neposredno do Zagreba, kjer se je Janša srečal s Plenkovićem in brez fizične prisotnosti, brez izgovorjenega stavka in brez izstreljenega metka (če smo že pri vojni) zmagal na prvem predvolilnem soočenju v Sloveniji. Briljantno! Za oskarja!

“The Man Who Wasn’t There!”

Vas, tako mimogrede, zanima- upoštevajoč, da se je vse zgodilo znotraj (oskarjevskih) 24 ur in glede na vso tuljenje o medijski nesvobodi- kako je film in protagonista opredelil Marcel “Studio City” Štefančič?!

Zapisal je “Tip je anemičen, ekstremno pasiven, napol katatoničen, brez iskre v očeh in brez energije, anonimen, obsojen na enolično življenje, na ponavljanje istega.”

Stavim, da bi v minulem obdobju zelo rado popolnoma enako opredelil Janeza Janšo, pa se mi dozdeva, da ga več ne more. Pri vsaj dveh lastnostih, če ne več.

Težka bo borba za 46. glas, težka.

Aljoša Dragaš