Danes zgodaj zjutraj se je začela obdukcija trupla mladeniča, ki so ga včeraj zjutraj izvlekli iz Donave, piše srbski Telegraf, prenaša pa hrvaški Index.

Do konca dneva bi morala javnost izvedeti rezultate analize DNK, zatrjujejo.

“Rekli so mi, da bodo z DNK ugotovili, ali je to moj sin. Po doslej znanem, se zdi, da je to moj Matej, na podlagi analize DNK. Karkoli že bo, soočil se bom z resnico,” je malce dvoumno za omenjeni časnik povedal Nenad Periš.

V času nastajanja tega prispevka so pristojni potrdili, da gre za pogrešanega; vzrok smrti je– pričakovano- utopitev, je pokazala obdukcija. Opravljena bo tudi toksikološka analiza, a rezultate pričakujejo šele v naslednjih tednih.

Srbski mediji o primeru še naprej poročajo malodane brutalno. Tako se sklicujejo na neimenovani vir, ko zapišejo: “Mladenič, ki so ga izvlekli iz Donave, je bil popolnoma blaten; tako po obrazu kot po celem telesu!”

Reševanje na reki.
(Fotografija je simbolična.)
Rumeni srbski mediji o primeru brez nekih zadržkov

Prednjači tabloid Kurir, ki je bralstvu razkril nekaj novih podrobnosti o odkritju trupla. Že omenjeni vir naj bi tako razkril, da so ladjarji takoj posumili, da gre za pogrešanega Mateja.

“Takoj se je opazilo, da je mladenič oblečen enako kot Matej, v žepu je imel mobilni telefon, na roki pa srebrno uro. Fotografije so primerjali in jasno je bilo, da je napis na majici enak,” je za Kurir povedal vir iz preiskave, ki pravi, da je bilo telo blatno.

“Mladenič, ki so ga potegnili iz Donave, je bil popolnoma blaten, tako po obrazu kot po celem telesu. Na oblačila so bile pritrjene alge. Obraz je bil neprepoznaven, saj je bil tako dolgo v vodi,” je še dejal in povedal, da je bilo truplo v stanju razpadanja, kot da bi po skoraj pol leta lahko bilo kako drugače.

Potapljači pri iskanju pogrešanih.
(Fotografija je simbolična.)
Od Slobodana Miloševića do Mateja Periša se ponavlja enaka zgodba: vemo, da je umrl, a verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kako!

Z dosti več senzibilnosti je o primeru poročal zagrebški Jutarnji list.

Morda tudi zato, ker je o okoliščinah izginotja in poteku iskanja v sinočnji oddaji “Direkt” ( RTL Hrvaška) spregovoril njihov dolgoletni novinar Dušan Miljuš, ki je celotno zadevo spremljal od začetka in je bil do ukrepanja srbske policije precej kritičen.

Med drugim je ponovno spregovoril o govoricah, da je usodne noči v bližini stranišča prišlo do verbalnega spora, ki je utegnil prerasti v kaj hujšega. Že 11. januarja pa je policija prišla z analizo videoposnetkov in trditvijo, da ni nikjer videti preganjanja.

Je to nekaj, kar si je sam zamislil, se sprašuje Miljuš, ga je dajala paranoja? Pravi še, da policija v Srbiji ni zanikala, da je vedela za njegovo izginotje, še preden so ga začeli iskati.

“Nekomu, ki je v Srbiji tujec, ne naročiti, naj se o prijateljevem izginotju pozanima v bolnišnicah … povem vam, da tega primerna niso jemali resno,” je dejal.

Pravi, da je bila napaka storjena na začetku, na katero pa se takrat nihče ni preveč oziral in da se je podobno dogajalo tudi v nekaterih primerih na Hrvaškem.

“Čeravno so se pripadniki specialne policije pozneje trudili popraviti nekaj začetniških napak, jim verjetno ni uspelo. Mimogrede, iskanje Periša je vodil policist, ki je iskal truplo Ivana Stamboliča. Vsi pravijo, da je izkušen strokovnjak, a takšne napake kasneje težko popraviš,” pravi Miljuš.

Spomnimo: nekdanji predsednik Zveze komunistov Srbije je izginil avgusta 2000, mesec dni pred predčasnimi volitvami za predsednika ZR Jugoslavije, na katerih naj bi bil protikandidat Slobodana Miloševića. Ugrabili so ga med rekreacijskim tekom v Beogradu in od takrat ga več niso videli.

Njegove posmrtne ostanke so našli 28. marca 2003 na Fruški gori v sosednji Vojvodini. Kot se je kasneje izkazalo, je bil ubit prav po ukazu Slobodana Miloševića, umor pa je zagrešilo osem pripadnikov Enote za posebne operacije srbskega ministrstva za notranje zadeve, pod vodstvom razvpitega Milorada Lukovića “Legije”.

Ti so kasneje v atentatu ubili tudi srbskega premierja Zorana Djindjića, morilci pa so bili obsojeni na od 15 do 40 let zapora. Ivana Stamboliča so z državnimi častmi pokopali 8. aprila 2003 na beograjskem pokopališču Topčider.

Velja omeniti, da je v nadvse sumljivih okoliščinah aprila 1988, v obdobju ti. protibirokratske revolucije, v prometni nesreči pri Budvi umrla njegova komaj 24-letna hči Bojana.

(mbo)