Vsaki novi oblasti, državni ali lokalni, naj bi se dalo 100 dni miru. Golobova vlada v nastajanju do tega že vnaprej ni upravičena, saj se na oblast ni zavihtela z mirom, ampak nemirom. Nemiri pravzaprav, ki so trajali od nastopa tretje Janševe vlade in se v bistvu še niso nehali.

V času izbruha “ruske omejene vojaške intervencije” v njej sosednji Ukrajini so upravljalci mednarodno zelo sledenega profila na spletnem družbenem omrežju Twitter sprožil zanimivo vprašanje: kako poimenovati to… eee… vojno?! Ker ta to uradno sploh (še) ni bila, se je seveda vsulo z vseh strani, sam pa sem se poigraval z mislijo, da bi jo poimenovali palindromska vojna.

Kot vsi vemo, se je pričela 24. februarja, menda pa zato, ker je Putin svojemu tesnemu zavezniku, voditelju Kitajske Xi Jinpingu, obljubil, da napada ne bo sprožil, preden se ne zaključijo olimpijske igre, tokrat zimske, v Pekingu. Kar je menda Ukrajincem, podprtimi z obveščevalnimi podatki ZDA in VB, kasneje prineslo odločilne štiri dni prednosti pri strnitvi vrst in obrambi Kijeva.

Pa pustimo teorije zarote, bi marsikdo rekel in zamahnil z roko, če ne bi bile slednje vtkane že v samo javno predstavitev slednje. Prav gotovo ste slišali (in najbrž tudi videli), da seštevki datumov prve in druge svetovne vojne dajejo enak rezultat, kot ga daje tudi začetek ruskega posega, ki ga mnogi zdaj že odkrito štejejo za začetek tretje svetovne vojne; tokrat neposredne, ne neke proxy variante.

Putinov palindromski pečat in kaj ima to opraviti z Golobom in Janšo

Pa vendar se Putin ni mogel izogniti odtisu, ki ga je/bo v svetovni zgodovini pustila njegova odločitev.

Če bi se namreč intervencija zgodila v nedeljo, bi ZOI že kar takoj utonile v pozabo in popolnoma izzvenele, kar bi slabo vplivalo na odnose s Kitajsko in javno podobo v mednarodnih odnosih nekonfliktne države, ki si jo slednja prizadeva ustvariti.

Če bi se pri usklajevaju našli na pol poti, v torek 22.02.2022, bi v jedra svetovne javnosti, ob pandemiji popolnoma obremenjene z vsemi vrstami teorij zarote, dodali orkan, ne veter, že tako ali tako pa je Rusija propagandno vojno v prvem mesecu in pol skorajda izgubila. (Seveda je pri vsem zelo možno in verjetno, da so se Rusi in Belorusi na vse skupaj enostavno požvižgali in dali prednost, ko je ob tem v navadi, realnim podatkom.)

Tako so počakali še dva dni in pri tem- na kar so posebej opozarjali številni svetovni strokovnjaki- tvegali rasputico. Za tiste, ki ne veste, pa vam je izraz zaradi naših skupnih slovanskih korenin blizu: gre za vzhodnoevropski pojav, za stanje razmočenega, blatnega terena, ko postanejo poti malodane neprevozne.

Pravijo mu tudi “morje blata”, zgodi pa se dvakrat na leto: pomladna v obdobju marca in aprila, jesenska pa oktobra in novembra. Prvo povzroča taljenje snega, drugo jesensko deževje, ki napoveduje dolgo zimo in hlad, vsakršne odnose pa zreducira na nujno potrebne, na minimum. In tu ukrajinska realnost trči v slovensko.

Slovenska večna rasputica

Že samo stanje bi bilo smešno, pa žal temu ni tako. Imamo torej opozicijo, ki pa je tehnično gledano še vedno (tudi) pozicija, ker pač delno predstavlja vlado v odhodu, ki opravlja le še tekoče posle. Imamo pa tudi (nekdanjo) opozicijo, ki jo večina medijev od trenutka razglasitve prvih (vzporednih) rezultatov radostno imenuje vlada. Nov sklic državnega zbora je z ustanovno sejo vse skupaj potrdil in pričakovano del pozicije potisnil v opozicijo in obratno. In tu se zaplete, tu se pogreznemo v tipično slovensko politikantsko blato.

SDS je namreč sredi iztekajočega se tedna vložila predlog za razpis posvetovalnega referenduma o predlogu sprememb zakona o vladi. Še uradni razlog: višanje števila ministrstev, kot ga predlaga bodoča vlada, se jim ne zdi razumno.

Dejansko pa gre za popolnoma upravičeno, legitimno potezo premierja v odhodu in stranke, na čelu katere se nahaja že celo večnost. Kar je tokrat prednost; zanj in Slovenijo. Vsaj tisti, sicer manjšinski, del Slovenije, ki mu je naklonjen.

Golob in njegova že v imenu zlagana stranka (gibanje), ki da prisega na univerzalne vrednote in z njimi tudi pretenciozno javno operira (svoboda), je namreč prevara. Predvolilni nateg, od prve do zadnje črke, od prvega do zadnjega dejanja. Morda nas bo prihodnost, v kolikor do te z njim v glavni vlogi sploh pride, prepričala v nasprotno, a so možnosti za kaj podobnega zelo majhne.

Tistim, ki s(m)o predvolilne driblinge bolj pozorno spremljali, je že kaj kmalu postalo jasno, da nihče od KUL-ijev nima realnih možnosti, da postane bodoči premier(ka). Ob popolni odsotnosti karizme je bila pri kreiranju javnega mnenja odločilna predvsem hipoteka minulih dejanj, ki se je potrdila ob lanskem zgodnjepoletnem “mavrično-slišimo vas” obisku Tanje Fajon v Mariboru. Znanec mi je takrat navrgel: “Glej, ‘mi mamo vseh njih glih poln… (saj-vemo-kaj, op.avt.)!” Od tod tudi mizeren obisk, no, izplen.

Kar se je dogajalo naprej, poznamo! Mediji so kreirali Goloba, dolgolasega upornika v obleki (a upornika z razlogom, so nas podučili), žrtev spora z Janšo , sicer nov obraz, a hkrati “noveha” mesijo; nekoga, ki ima osebni motiv, da obračuna s pokvarjenimi, koruptivnimi, neprimernimi. Janšisti, skratka.

Pri tem na veliki zvon niso obešali njegove politične zgodovine (domnevna zlizanost z Jankovićem in Golobičem) in njegovih prejemkov ( visoka plača ter domnevni posli v tujini), so pa velikodušno pustili (da, prav Marcel Štefančič, druga dirigirana žrtev), da je njegova samovšečnost večkrat butnila na plano. Tako nam je v- po mnenju dela javnosti- legendarni televizijski oddaji nonšalantno zaupal, da dodatka zaradi energetske krize ne potrebuje, kar je bil cinični pljunek v obraz tistega drugega dela javnosti, na kar ga- če prav pomnim- domnevno preganjani voditelj ni posebej opozoril.

Ta prvi zdrs v seriji, ki bo sledila, je namreč že pokazal, iz kakšnega testa je “Holob” in čigavim interesom je služil, služi, bo služil. Sam sem namreč v istem obdobju prejel astronomski račun za stroške električne energije; dobrih 476 evrov za en sam mesec, pa sem prejemnik DSP, da ne bo pomote. Ne pomnim, da sem kjer koli- kadar koli- kogar koli slišal tako brezbrižno govoriti o stiski drugih! Ali pač? Se mi je to že zgodilo?

"Holobova" prepotentnost in samovšečnost sta obremenjujoči; kolikor njemu, ne vemo, za širšo javnost pa prav gotovo. Čas (predvolilnih) floskul je mimo, on pa- kot vse kaže- brez ene same rešitve in obremenjen z odrešeniškim kompleksom, ker ga je pač nekdo prepričal, da bo novi Janez Drnovšek. 

Seveda, pri Arsenoviću, spornemu mariborskemu županu, ki je “Holobu” utiral javnomnenjsko pot, saj imata promocija, izvolitev in prve poteze slednjega tipičen golobovičevski podpis.

Ne vem, če ste bili pozorni in čisto možno je, da sem pri obilici LDS-ovskih levitev kaj zamešal, a skorajda popolnoma enaka navodila o komuniciranju z javnostjo je zase v lokalni koalicijski pogodbi zahteval tudi Arsenović! Ali je bil to Fstajniški (in že pozabljeni) župan Fištravec?! V bistvu sploh ni važno, oba prihajata iz enakega gnezda oziroma sta produkt iste kuhinje.

Moja in “Holobova” usoda se bosta v tem obdobju še enkrat križali, čeravno se nikoli nisva ne srečala, ne videla. Oba sva namreč v predvolilnem obdobju zbolela za korono, sam prav dan pred volitvami. On je smrkal, mene je kurilo. On se je smehljal preko video-povezave ( bolj kot ne pa se je zdelo, da je bila okužba zelo priročna via predvolilna soočenja), meni ni bilo do smeh(ljanj)a, ker… komu z 39,5 pa sploh je?!

Ampak- saj veste, saj poznate- korona, ne?! Okužba/bolezen s tisočerimi obrazi; kdo bi pa po treh pandemičnih letih sploh še bil malenkosten, heh.

Nastopil je “Payback Time”, Golob(ič) pa zmotno meni, da se ga bo samo gledalo!

Zdaj je tukaj čas povračila, oziroma kot je značilno za povojne, velike (filmske) melodrame: A Time to Love and a Time to Die!

Njihov “Dan ljubezni” je mimo, ostala sta pepel in kri! Glasba je prenehala, kar je bilo za plesat’, so odplesali; najprej menda na Gospodarskem razstavišču, kasneje še v Cvetličarni! Hvala za rože, ekspoze je mimo, predvolilni performansi so over, bi pa z milozvočjem najbrž nadaljevali dominantni mediji, če Janša in SDS ne bi tako brutalno udarili po mizi. In skladno z njimi vsi gospodarski faktorji Slovenije in tujine.

Zavezanost novinarski objektivnosti in zasledovanje resnice tudi od mene terjata, da ob koncu nadvse fer zapišem, da so me – via TW profil in v sklopu širše razprave- iz stranke Levica obvestili, kaj konkretno pomeni ta razvpita ekonomska demokracija in ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ima tak harry-potterovski prizvok.

Vendar pa nič, čisto nič, ne more izničiti občutka, da gre za novo levitev nekdanje LDS in neverjetno– ampak res neverjetno- izigravanje volje volilnega telesa, ki ni samo znova pokazalo, da se slovenska desnica vrti okrog tretjine naklonjenosti slednjega, ampak je tudi zelo jasno pokazalo, kje si želi vse te Šarce, Bratuškove, njune prisklednike in ostalo ti. rdečo buržoazijo: na smetišču zgodovine.

V svoji prepotentnosti je namreč Golob(ič) pozabil, da bo imel v svoji vladi dve skrajni stranki; ena je radikalno krilo nove, globalne levice, druga pa radikalna pri obrambi lastnih interesov. 
Kot bi to ne bilo dovolj, je očitno pozabil (ali pa se tega sploh ne zaveda), da mu nasproti stoji človek, ki je preživel Drnovška. V političnem, občedržavnem in življenjskem smislu. To se ne bo dobro končalo, je vedno bolj pogosto slišati. 
Upravičeno!

Za konec mi preostane, da vam razložim pomen palindromske vojne! Palindrom je beseda ali stavek, ki ima isti ali pa drug pomen, če se bere naprej in/ali nazaj, praviloma pa istega. Če bi torej Putin izdal ukaz 22.02.2022, bi bili priča zanimivemu fenomenu, ki bi- kot sem uvodoma zapisal- v jedra teoretikov zarote usmeril orkan, ne veter.

Vse, kar bo, je posledica, je nekdo zapisal, saj je vse nečemu že bilo uvod. Poravnali se bodo marsikateri računi, vprašanje, ki ostaja, pa je, kdo bo imel končno korist?! Enako je pri nas: ljudje so iskali katarzo, dobili pa prevaro, gledamo v smeri klanovske ukrajinske vojne, čeravno imamo dosti bolj sofinancirano na lastnem pragu, na katerem pa ne stojimo, ampak tonemo.

Do kolen smo v blatu, november pa ni tako daleč. To je skrajni rok, do katerega naj bi vzdržala prihajajoča vlada in niti PR-ovsko priseganje na švedski model borbe z (usihajočo?) epidemijo najbrž ne bo pomiril ulice, pa morebitne oz. zelo verjetne (ob)vojne lakote še omenil nisem. Po svetu je zalog v kaščah (beri: silosih) po zadnjih podatkih menda samo še za 10 tednov.

Obeta se dolga zima in hlad, vsakršne odnose pa utegne prihajajoča oblast zreducirati na minimum; na nujno potrebne. Vse se bere isto, z leve ali desne, naprej in nazaj, obljubljene spremembe in z njo povezane katarze pa od nikoder.

Aljoša Dragaš