Sedmega junija leta 1992, kakšnih 15 minut pred sedmo zvečer, je v Jurovskem dolu strel prekinil predvolilni nagovor Ivana Krambergerja, ki je nedolgo zatem med prevozom v Zdravstveni dom Lenart umrl.

“Dobri človek iz Negove” je širši javnosti postal znan že pred osamosvojitvijo Slovenije; na prvih demokratičnih predsedniških volitvah leta 1990, na katerih je slavil Milan Kučan pred Jožetom Pučnikom, se je t. i. ljudski kandidat uvrstil na tretje mesto.

Mnogi so kasneje (tudi javno in glasno) namigovali, da ga je prav to stalo življenja. Zanj je namreč glasovalo slabih 20% udeležencev volitev, tudi Milan Kučan, današnja siva eminenca slovenske politike, je moral v drugi krog, Kramberger pa je še boljši rezultat napovedoval za leto 1992.

Storilec je bil prijet kmalu, dejanje je priznal, zakrivil pa naj bi ga z lovsko puško z nameščenim strelnim daljnogledom. V času dejanja 42-letnemu Petru Rotarju je bilo prisojenih devet let zapora, pritožba tožilstva pa mu je “prinesla” dodatna tri leta; skupno torej 12 let.

Obramba je nenehno slonela na dejstvu, da strelec- ki je imel ob tem težave s pitjem, po prijetju pa so mu policisti v krvi namerili 2,5 promila alkohola- z razdalje 63-ih metrov ni mogel zadeti Krambergerja.

Kar je bilo plodno tlo za razvoj teorij zarote, v katerih najdemo malodane vse like današnje politične scene: 
od nekdanjega večkratnega predsednika Milana Kučana do odstopljenega mariborskega župana in nekdanjega policista Franca Kanglerja, ki naj bi takrat opravljal ogled prizorišča in ga zaradi poznavanja ozadja slovensko pravosodje pravzaprav ščiti.  

Izvedenci kriminalistične stroke Centra za kriminalistično-tehnične raziskave so -povsem nasprotno- potrdili dokaze, ki so bremenili Rotarja, pa tudi za kroglo, ki je niso nikoli našli, imajo logično in razumno pojasnilo; tako naj bi šlo za lovsko kroglo, za naboj z mehko konico, ki se razpade. 

Storilec je odsedel tri četrtine kazni, po njej pa se je leta 2001 vrnil v domači kraj, kjer je v začetku leta 2019 tudi umrl.

Ob obletnici nasilne smrti več spominskih dogodkov

STA je že dopoldne s kratkim zapisom opomnila na današnjo ljubljansko predstavitev knjige Igorja Kršinarja z naslovom “Komu je bil napoti Ivan Kramberger”. Teoretiki zarot bodo prav gotovo navdušeni: dogodka naj bi se po napovedih udeležili tudi pisci spremnih besed Lojze Peterle, Marko Demšar, Ivan Kramberger ml. in- Milan Kučan.

Življenje, vlogo in vpliv Ivana Krambergerja je podrobno opisal in prikazal celovečerni dokumentarni film “Beli bojevnik v črni obleki”. Film je režirala Maja Weiss, ki se je z Ivanom Krambergerjem mlajšim podpisala tudi pod scenarij. Drevi, ob 18.50, ga bodo prikazali v Kulturnem domu Gornja Radgona.

Pred tem bodo ob 17. uri v Aleji velikih odkrili bronasti doprsni kip Krambergerja, delo njegovega rojaka z Negove, akademskega kiparja Mirka Bratuše. Slavnostna govornika na prireditvi bosta Maja Weiss in Ivan Kramberger ml.

Ivan Kramberger (levo) in Dražen Petrović (desno).
(Vir: splet)
S košarkarskim Mozartom povsem drugačna zgodba: umrl je v prometni nesreči

Na današnji dan pred 29 leti je blizu Ingolstadta, v prometni nesreči na avtocesti Nürnberg – München, umrl eden najboljših hrvaških (in nekdanjih jugoslovanskih) športnikov vseh časov- Dražen Petrović.

»Košarkarski Mozart«, kot so ga nekoč poimenovali italijanski novinarji, nas je zapustil pri 29-ih letih, na vrhuncu svoje športne slave, so danes zapisali pri Hrvaškem olimpijskem odboru (HOO).

Svojo veličastno košarkarsko pot je začel pri 13 letih v rodnem Šibeniku, že kot 15-letnik je igral za prvo ekipo z Baldekina in z njo že leta 1983 postal državni prvak.

Od leta 1984 je igral za zagrebško Cibono, s katero je osvojil dva naslova prvaka Evrope, štiri leta pozneje pa se je preselil v Real Madrid, kjer je nadaljeval zmagovito pot in osvojil serijo trofej.

Od tam ga je pot pričakovano vodila v NBA, najmočnejšo ligo na svetu, kjer je najprej igral za Portland, nato pa za New Jersey. Prav to moštvo je številko 3 za vedno upokojilo; zdaj visi s stropa dvorane oz. košarkarskega hrama v New Jerseyju.

Bil je vodja in kapetan legendarne hrvaške reprezentance, ki je na olimpijskih igrah 1992 v Barceloni osvojila srebrno medaljo. 
V zgodovino se je zapisala kot tista, ki je odigrala finalno tekmo z edinim pravim ameriškim "Dream Teamom". 

Dražen se je nekaterim iz prav te ekipe deset let kasneje “pridružil” v (Naismith Memorial) Basketball Hall of Fame v Springfieldu, ko so mu Američani leta 2002 posmrtno izkazali to čast.

Najbrž največja športna legenda nekdanje skupne države, zadnjo tekmo je odigral proti Sloveniji

Dražen Petrović je veljal za eno največjih športnih legend nekdanje Jugoslavije, če ne celo največjo.

Kot član reprezentance nekdanje države je namreč osvojil olimpijsko srebro (Seul, 1988) in bron (Los Angeles, 1984), ob tem pa je z njo osvojil naslov svetovnega (Argentina, 1990) in evropskega prvaka (Jugoslavija, 1989). Temu je treba dodati še svetovni in evropski bron, ki sta bila osvojena leta 1986 v Španiji in naslednje leto v Grčiji.

Dražen Petrović je svojo zadnjo tekmo, hkrati za Hrvaško, odigral v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 5. junija 1993 v poljskem Wroclawu proti Sloveniji. Hrvaška reprezentanca se je s Poljske vračala z letalom, njen kapetan pa se je z avtomobilom, s katerim je upravljalo njegovo dekle, iz Frankfurta odpravil v München, kjer jima je pot- Draženu Petroviću za vedno- presekal tovornjak.

V spomin na Dražena Petrovića je Hrvaški olimpijski komite (HOO) leta 2006 ustanovil letno nagrado v njegovem imenu, namenjeno športnikom do 20 let. Podelitev vsako leto poteka v Muzejsko-spominskem centru Dražena Petrovića na istoimenskem trgu v Zagrebu.

Dražen Petrović je ostal trajen vzornik in navdih mladim športnikom z vsega sveta, nadvse upravičeno sklenejo pri HOO.

(mbo)