Bolj kot 22-letnika z zavrnjeno ljubeznijo na grbi se je treba bati vseh tistih, ki po spletu puščajo svoje neprimerne komentarje in medijev, ki to dopuščajo.

Priznam, da me je novica o srhljivem napadu v mariborskem mestnem parku za novinarske standarde dosegla zelo pozno. Sicer sem jo na spletni strani, ki jo pravkar berete, objavil, a z izrazitim zadržkom. Ko sem potem to ponovil še dvakrat, je globoko v meni vzklila (kasneje pa tudi dozorela) odločitev, da dogajanja in objav v zvezi s tem več ne bom povzemal, čeravno so vedno bolj srhljive podrobnosti šele prihajale na dan.

Razlaga je enostavna, ni pa tako enostavno razumljiva!

Izteka se ne ravno prijetno, prevroče in težko poletje, v zraku so že nekaj časa vojna, kriza in pomanjkanje, piše se leto 2022. “Obležala je na tleh,” zapišejo krvo-klikov-željni dominantni mediji, “policista pa sta jo obdržala pri zavesti do prihoda reševalcev!”

Zdaj vrtimo kolo časa nazaj; piše se leto 1996, smo sredi ne ravno prijetnega, vsekakor prevročega in težkega poletja, v zraku pa je še vedno vojna, ki je bila nekaj časa zelo, zelo blizu. Kriza in pomanjkanje sta stalnici; vsaj na tem koncu države. Mlad fant je obležal na tleh in pri zavesti so ga obdržali do prihoda reševalcev.

Zgodbi sta si skoraj na las enaki, a z dvema ogromnima razlikama: 
opisani mediji še niso obstajali, 24-letnik, ki je obležal, pa sem bil sam.
Hočete zgodbo o nasilju? No, potem pa dajmo!

Pravico komentirati aktualno dogajanje sem si vzel ravno zaradi tega, ker sem bil žrtev tako hudega nasilja, kot si ga večina ljudi ne more niti predstavljati. Žal sem bil to večkrat, zato me osebna zdravnica- ena izmed oseb, ki jih najbolj cenim in zaradi katerih sem v bistvu še živ- včasih šaljivo spomni, da sem “biblija nasilja”. A me brž potolaži, ko reče, da bi bilo na mojem mestu pol ljudi masovnih morilcev, pol pa samomorilcev. Sam sem izbral tretjo pot.

Naj skrajšam: zabodli so me z nožem, ki ga nikoli niso našli, po predvidevanjih pa je šlo za 17 cm dolgo in do 6 cm široko rezilo, ki je v telo vstopilo blizu lopatice, odrobilo del hrbteničnega vretenca, storilec pa je dejanje zaključil na način, da je vbod “polkrožno zategnil”.

Naj nikar ne pozabim: ko sem padel na tla, ko sem torej obležal, sem dobil še brco v glavo. Zahrbtno, strahopetno. Poniževalno; kot tisti muslimani v Zvorniku v Podrinju, ki so jih arkanovci že mrtve, pardon na izrazu, šutirali v glave. Prav tako zahrbtno, prav tako strahopetno.

Obležal sem za najmanj mesec dni, še dosti več časa bo potrebnega, da bom shodil v (skoraj) pravem pomenu besede. Ne bi zdaj o tem, kako je, ko se zvečer odpraviš na rojstni dan, se v sproščeni družbi poveseliš, potem pa- gnan z ljubeznijo in kot spremljava prijatelju, gnanemu z enakim- naprej, nepravemu mestu ob nepravemu času naproti.

Ovedel sem se negiben, priključen na aparate, obdan z vsemi tistimi odbijajočimi piski in umetnimi zvoki, zaradi ogromne izgube krvi enormno shujšan, s cevkami v telesu malodane povsod oziroma vsaj tako pomnim. Kar je še huje- to je bil šele začetek. In kar je najhuje- vsi naslednji napadi name se bodo zgodili z zavedanjem storilcev, da sem že bil napaden.

Žrtev hoče izvedeti, noče pa podoživljati! Zadnje, kar potrebuje, je kultura javnega linča!

Pri opisovanju so se mi nekajkrat zatresle roke in se najbrž kdaj še bodo. Žrtve namreč podoživljamo in to je najtežje, najhuje. Zato tudi večina primerov v raznih fazah kazensko-pravnega postopka pade; tudi moj je.

Zato se odrekam vseh sočnih podrobnosti, če pa bi se še radi malo naslajali (in glede na nivo zapisov na spletu naj vam zapišem kar po domače): ne moreš ne jest, ne scat, ne srat, ne spat.

In to ne traja minute, to traja ure, dneve, celo tedne. Ne moreš, da ne bi mislil na “dogodek” in to ne traja ure, to traja dneve, tedne in mesece. Vedno znova se vračaš k njemu, čeravno od njega bežiš; nočeš se ga spominjati, a ga analiziraš in vrednotiš. In to ne traja tedne, to traja mesece.

Potem te zajame silna potreba po maščevanju in to včasih ne traja samo mesece, ampak leta. Zaveš se, da ne boš nikoli več isti, da nič več ne bo enako. Nikoli. In to traja leta, včasih desetletja. Še posebej, če pride do ponovitve- sicer ne iz istega razloga- kot je to bilo žal pri meni.

Na koncu sprejmeš in oprostiš, a ne pozabiš. Nikoli.

Hotel sem zapisati “Ubogo dekle, najhuje je najbrž šele pred njo!”, pa sem si premislil. Zato raje vprašam (in to je tisto, kar želim načeti), če kdo od vas “tam zunaj” resnično misli, da ji bo kultura javnega linča in medijskega iz.rkavanja z vsemi možnimi podrobnostmi kaj pomagala?! Se bojim, da ne!

Od "dogodka" do danes- rane ponavadi nikoli povsem ne zacelijo.
Ker so notranje.
Mediji slikajo in kreirajo svet, nad katerim se potem svetohlinsko zgražajo!

Zato sem se prisilil buren odziv na spletu preleteti šele, ko me je nanj opomnil znanec. Zakaj? Enostavno: ker je slednje tista druga bistvena, že omenjena razlika med tokratno žrtvijo, letnik 2022 in takratno, letnik 1996, mano.

Takrat klikaželjnih medijev še ni bilo, niti na obzorju, krvoželjni pa so sicer obstajali, a si bodisi utirali pot, bodisi “eksistirali” na marginah, kamor sicer tudi sodijo. Gledano s tega vidika, sem imel srečo. Bil sem novica, končal pa kot novička.

V bolnišnici so se kasneje, ko so bili obiski že dovoljeni, zvrstili številni, za kar sem jim hvaležen bolj, kot sem jim kadar koli lahko izkazal. Sicer tiste, ki sem jo najbolj čakal, iz meni (takrat še neznanega razloga) ni bilo, se mi je pa najbrž najlepša črnolaska mojega življenja oddolžila z najbrž najbolj čustvenim poljubom mojega življenja. In minutami joka; njenega, ne mojega.

Želim povedati, da obstaja nekaj, čemur se reče intima. Žrtvina, pa tudi storilčeva, kar lahko sprejmemo, lahko pa tudi ne. Drobec svoje sem se odločil deliti z morebitnim bralstvom, da bi ponazoril, kako tanka je črta.

Kar nas seveda privede do spletnih komentarjev, ob katerih marsikdaj obnemim, saj je enostavno nepojmljivo, kar so nekateri sposobni zapisati. Iskreno povedano (in ne da bi zmanjševal razsežnosti strahotnega dejanja): mene je bolj strah 3/4 raznih spletnih komentatorjev kot takih občasnih storilcev. Ne bi zdaj ponavljal vseh neumnosti, ker me resnično strese, a si občasno mislim, da je celo dobro, da obstaja Facebook, ker ima vsaka druga takšna fotografijo, ime in priimek, pa še to se da žal ponarediti.

Povedano drugače: odsekani prst mladega dekleta ni Pokemon, da bi ga iskal po osrednjem mestnem parku, v vidu omembe storilčeve uporabe še vedno mlade storitve MBajk, pa samo čakam, kdaj bo nekdo v skladu z mariborsko (anti)logiko butnil, da “če Arsenović ne bi bil župan in uvedel storitve izposoje koles, se mali to ne bi zgod’lo”.

Pri iskanju odgovora na vprašanje “Zakaj je temu tako?!” najprej ne smemo odvrniti pogleda od očitnega: stopnja nezadovoljstva med ljudstvom je prevelika, enormna in se veže in vleče že od “p(L)andemije” naprej. Prihajajo še težji časi in samo še slabše bo, žal. Za oris: celotno življenje že delam v medijih in z mediji, pa take plime temačnih objav ne pomnim.

Zdi se, kot da ni nobene in nikakršne uredniške kontrole: vsaj pol objav bi morali zakleniti za komentiranje, a se dogaja ravno nasprotno. V hlastanju po večji branosti, gledanosti- klikanosti, skratka- jih mediji še boj izpostavljajo in prej izpostavijo, po principu “Če ne bomo mi, bo pa kdo drug!”.

Mariborska prelomnica: Aljaževa ulica

Sam za prelomnico v degradaciji senzibilnosti in dojemanju javnosti v svetovnem merilu (in kar se tragičnih dogodkov tiče) štejem prvo Zalivsko vojno oz. Puščavski vihar in seveda nenadkriljivi 9/11. V lokalnem je ta “čast” pripadla strelskemu obračunu na Aljaževi cesti v Mariboru, ki je odnesel tri življenja.

Ljudje so si takrat, vzpodbujeni s strani medijev in že silno prisotnega spleta ter naprednejših komunikacijskih sredstev, prvič očitno in brez sramu hodili ogledovat’ prizorišče, (se) snemat’ in se dobesedno vozikali gor in dol po ulici, dokler so pred prizoriščem nekateri še žalovali. Bil sem šokiran.

Ob tem ne gre pozabiti streljanja na Tržaški cesti, pa seveda nesrečnega ravnatelja, ki si je privoščil sodelavkino mednožje na delovnem mestu, kar je sicer ena najbolj pogostih spolnih fantazij med populacijo.

Če prav pomnim, je takratna odgovorna urednica Večera Katja Šeruga kot edina javno zavzela držo, da se omenjeni časnik s tem ne bo ukvarjal v smislu, kot se drugi in da se iz tako obravnavane zgodbe umikajo. Gledano iz današnjega vidika, se zdi njeno dejanje vse preveč hrabro in vse premalokrat izpostavljeno in ponovljeno.

Od takrat je šlo samo navzdol, najhuje je bilo seveda med zaprtjem oz. lockdownom. Ne ciljam na epidemijo samomorov (samega so me obvestili o vsaj šestih), ampak o tem, kako so bili obravnavani.

Premalo je bilo tistih, ki so sočustvovali, 
vse preveč pa tistih, ki so naštevali vsako podrobnost. 

Prvi je skočil strehe v središču mesta, drugi naj bi se najedel tablet na rojstni dan njegove partnerke, za tretjega “niso ravno ziher”, ampak že prej je rad hodil okrog železniških tirov, “čeravno ‘ma dve diplomi”. Četrta je umrla od žalosti, ki se je naselila vanjo, “kar skopnela je”.

Pa seveda “nič ne piši”, tisti “prijateljski” nasvet (čeravno so ravno zaradi tega poklicali), ker (saj veš, saj poznaš) on je sin zdravnika, tisti drugi (peti, šesti ali kateri že) pa znane bančnice ali finančnice.

Nasilje z ulic na splet in spet nazaj na ulice?
Morda pa je to priložnost za tihi odpor?!

Brez da dolgovezim ali po nepotrebnem skrenem s téme, a morda je nastopil čas, da do preobrata pride tudi na spletu. Ne s prepovedmi ali spletno policijo; to ne bi imelo učinka, prej nasprotno. Ampak v pristopu- na način, da tudi v virtualnem prostoru ljudje ne sproščajo ventilov, ampak prevzamejo pobudo in akcijo.

Kot novinarja me- in to enostavno moram zapisati- moti določeno neobravnavano in to navkljub brutalnemu dejanju. Omenjajo se namreč pisma, ki naj bi bila vrnjena in ker je bil fant predvidoma osamljeni genialec (za povrh z za lokalne razmere elitne šole, on pa menda ne iz ravno elitnega okolja), je čisto možno, da je bil žrtev zasmehovanja, ki je morebiti trajalo dalj časa, kam je vse skupaj vodilo, pa vemo. To so seveda samo špekulacije in zanje bo še čas.

Zakaj torej vendarle špekuliram? Ker branim napadalca? Ne! Ker ne sočustvujem z žrtvijo? Seveda ne, to sploh ne bi smelo biti vprašanje! Zakaj potem?

Ker poznam podoben primer iz obdobja, ko sem bil sam v teh letih! Nesrečni mladenič, za nameček “Bosanec”, je neki visokoleteči frajli, katere imena se sploh več ne spomnim, izlil svoja čustva na papir, “elitna” družba pa je v svojem brlogu (takratnem Tako’su zdajšnjega mariborskega župana Arsenovića, neuradnem zbirališču bodoče elite) pisma naglas brala, se pri tem veselo zabavala, papir pa je med rokami nagneteno prisotnih krožil kot vroča in hotena roba!

Pa to še zdaleč ni vse: fant je že doživel polom v ljubezni, se komaj pobral, dobil psihiatrično diagnostiko, posledično terapijo, ti prasci pa so vse to vedeli in ga kljub vsemu zaničevali. Javno! Ko gledam nazaj, mi je jasno, da mu od takrat naprej res nikoli več ni bilo bolje, kolovodje nizkotnega dejanja pa so vse skupaj zanikali, se potuhnili in čakali, da mine.

Kar nas pravzaprav pripelje do sklenitve kroga in vsaj delnega, če ne že prevladujočega razloga širnih spletnih revoltov po brutalnih dejanjih, za katere se bojim, da bodo številčno naraščala. Skladno s kulturo fevda je namreč večina omenjenih (in podobnih!) dobesedno nasledila pozicije moči, ali pa to še bodo.

Kar še nikoli ni privedlo do izboljšanja obstoječega stanja, prej obratno! Iz večine zapisov gre namreč zlahka razbrati ogorčenje nad nedelovanjem institucij, slabo zakonodajo, korupcijo in klientelizmom na vseh ravneh, slab družbeni status oziroma razslojenost kar tolčeta na plano, končni občutek pa je, da je ljudem dovoljeno lajat’, kaj več pa ne.

"Še bolje," pravzaprav sporočajo oblasti, "bolj bodo ljudje po spletu lajali, 
bolj brezzobi bodo, ko bo potreben ugriz." 
Naj kar ventilirajo!

Sam sem mnenja, da bi mediji sorodne novice in dogajanja že kdaj morali obravnavati s čim manj podrobnosti za širšo javnost. Da bi morali članke z določeno vsebino zakleniti za možnost komentiranja. Da bi morali bralca voditi, ne pa se mu podrejati. Da vzgajajo in ozaveščajo.

To je njihova oziroma naša odgovornost, temu s(m)o zavezani!

Potem bi ljudje bolj zaupali in morda uvideli, da ustanove so, da programi obstajajo, da obstajajo strokovnjaki in tudi udeleženci, le da jim morda še nihče ni povedal zanje. Posledično bi bili manj jezni, manj agresivni, ne bi bilo toliko občutkov izdanosti, odvečnosti in nepotrebnosti.

Kar se nesrečnega dekleta tiče, pa samo v razmislek: ko so me leta 1996 pripeljali nazaj domov, si je rešilec pot utiral tudi s sireno. Ker je šlo za sklop stanovanjskih blokov v obliki razvejane črke U, je to marsikoga pritegnilo. Pred vhodom so me, heh, pretovorili, me posedli na invalidski voziček in odpeljali dvigalu naproti. Počutil sem se kot gol, pred vsemi tistimi balkoni in okni, pogledi.

Ko sem bil prvič sposoben zapustiti stanovanje, preteklo je kar nekaj časa, je k meni pristopil oče družine iz prvega nadstropja, s katerim(i) si sploh nismo bili blizu. Dejal je, da jih je moj primer presunil in da so molili zame, za moje življenje in zdravje.

Bil sem ganjen. 
Prav zato bi v zvezi z aktualnim primerom rad poudaril, 
da bi bilo morda bolje, če bi se odzivov lotili bolj senzibilno. 
Pri nas namreč - v nasprotju s tujino- ni običaj, 
da se ljudje zberejo na prizorišču zločina in tiho molijo, 
ali kako drugače izrazijo sočustvovanje.

Bi bilo pa lepo, če bi za spremembo- morda kot znak vzpodbude prizadetemu dekletu– brez nekega velikega pompa pred vhod, v katerem je bivala, simbolično prinesli knjige (postala naj bi pisateljica, pišejo mediji) ali pa prizorišče zločina okrasili z živopisnimi baloni, ki naj simbolizirajo zmago življenja oz. dobrega nad zlom.

Saj bi zapisal zmago ljubezni, pa je bila ta v tem primeru grobo zlorabljena in je v bistvu nikjer ni za čutiti, kontekst pa bi lahko zlorabili ali bi bil razumljen napačno.

Pač toliko, da pokažemo, da se da drugače. Mediji bi seveda morali prispevati največ; že če bi za vsak obstoječi neprimeren komentar, ki ga dopuščajo, dali na stran vsaj 20 centov, bi lahko okrasili celotno ulico.

Aljoša Dragaš