“Driving Miss Urška!” Predbožična nočna mora Golobove vlade.

Da je Urška Klakočar Zupančič Golobov najšibkejši (javno izpostavljeni) člen, 
je jasno že kar nekaj časa. Da je nova vlada zaenkrat zgolj slaba verzija prejšnje, tudi. 
Podedovala je njeno aroganco in maloumje, med drugim. 

Vidite, Janšev najšibkejši (javno izpostavljeni, zlahka ovrgljiv pri dokazovanju nasprotnega) 
člen je bil Kangler. 
V nastopu popadljiv, v obrambni fazi patetičen, s tisto "Kaj sn zaj zopet narobe naredo?!" držo 
in izrazom na obrazu, ki tudi ne ravno umsko cvetočega zlahka prepriča, da se oseba 
v fokusu javnosti ne zaveda ravno najbolj spornosti svojih dejanj.

In to je UKZ- Golobov Kangler!

Glede na to, da gre za kolumno, ta pa sodi v rubriko “Filmska Slovenija”, bo morda še najbolje, če najprej obrazložim naslov. Ta se neposredno dotika narave novinarskega dela, s tem pa tudi pričakovanega odnosa javnosti do vsakokratnega perečega vprašanja, kar seveda ni zanemarljivo.

Ne vem, če veste ali se zavedate, a novinarji/kolumnisti/komentatorji se pri razlagi trenutnih situacij rado zatečejo v filmski svet, kar ni nič nenavadnega. Še posebej v svet blockbusterjev, ki so – kako nepresenetljivo- stereotipna in klišejska razlaga sodobnosti; s svojim skritim namenom, kajpak. Še posebej pri naslavljanju prispevkov, s katerimi kar takoj opredelijo vsebino in “misel vodiljo”.

Po splošnem mnenju- že pred leti pa je bilo objavljeno tudi znanstveno delo, ki to potrjuje- je največkrat uporabljena fraza "Empire strikes back" oziroma "Imperij vrača udarec". 

Nič čudnega; gre za že več desetletij trajajočo franšizo “Vojna zvezd” (“Star Wars”), kar sta prva in hkrati druga skupna točka s slovensko (post)partijsko politično sceno: edine prave zvezde pri nas so “politiki”, ki imajo zagotovljen prime-time dominantnih tv-medijev, vse skupaj pa še najbolj spominja na prolongiran reality show. Kakor koli; spomnim se takratnih spletnih in drugih komentarjev objave: javnost si je bila edina, da je najbolj pogosta sorodna slovenska “Ne joči, Peter”, z variacijo poljubnega trenutno aktualnega imena.

Zlobnež bi zlahka oblikoval zapis “Ne joči, Urška!”, z nadaljevanjem, ki bi si ga v medijih želel zaslediti vsak politični oponent: “Nič se ne bo spremenilo; ne bo ti hudega, tega smo že vajeni!”

Pa iz te moke ne bo kruha! Imperij nima kam udariti, saj je vseobsegajoč, “revolucionarji” pa vkomponirani v oblast. Huh, distopija. V (post)kučanovskem simulakru demokracije- v katerem nekdanje veleosebnosti, ki cepajo kot muhe, navkljub družbeno-moralni spornosti pokopavajo z vojaškimi častmi- to tako ali tako ne bi imelo efekta, Urška pa, kot smo že dojeli, ne bo jokala. Ne zdaj, najbrž pa tudi v prihodnje ne!

Zato bo morda najbolj efektno razložiti naravo njenega početja, s tem pa tudi ohole oblasti, ki je že kar takoj dokazala, kar v svojem bistvu je: blef! Še eden v nizu na globalističnih smernicah slonečih, ki se potem razodenejo kot tipično sloven(celj)ski.

Driving, drive, pogon, demenca!

“Driving Miss Daisy” (“Šofer gospodične Daisy”) je naslov oskarjevskega filma, na katerega se kolumnisti/komentatorji po svetu ne sklicujejo ravno pogosto, saj jim- razen v izjemnih okoliščinah, kot je to primer z UKZ– politična realnost v razvitih demokracijah ne nudi kaj dosti manevrskega prostora za uporabo. V slednjih se namreč to, kar si je prvega januarja privoščila UKZ, praviloma ne dogaja, če že, pa se točno ve, kakšen bo zaključek- slovo s funkcije, seveda.

Ki je lahko častno, v primerih neukročene trmoglavke pa tudi nečastno. In prav to loči razvite demokracije od ZLOvenije; v prvonavedenih namreč poznamo neodvisne medije, ki v skladu s svojim poslanstvom stvorijo takšen pritisk, da ga posameznik enostavno ne zmore preživeti; kritju lobijev poljubno vladajoče aktualne politike navkljub.

Pri nas, kjer je po novem revolucionarnem (prej reakcionarnem) posegu rdečih buržujev malodane vse skregano z razumom in zdravo logiko, pa se dogaja ravno nasprotno: 

pod vladavino prejšnje vlade menda zatirani neodvisni mediji (kar ne morejo biti že po svojem ustroju in virih financiranja) se brez zadržkov postavijo na stran storilke, 
kar dela situacijo posebej tragikomično pa je dejstvo, da pri tem s svojim subliminalno-propagandnim pristopom prednjači ostanek nekdaj mogočnega in uglednega mariborskega Večera, ki je še trenutek pred tem- v taistem "prazničnem" obdobju in menda po izboru bralcev, kolikor jih pač še je- za osebnost takrat še iztekajočega se leta razglasil menda upornega novinarja RTV SLO (za vse nas, ki smo res uporni, pa še novinarji za povrh, pa bolj zakulisnega homoseksualnega aktivista).

Povedano drugače: niti eden od medijev, ki se želijo pozicionirati kot nepogrešljiv del slovenske stvarnosti, si ni upal zapisati, kaj je dejanje UKZ v svoji srži dejansko bilo - 
hohštaplerski weekend oziroma city break na proračunske stroške! 

Slovenske turistične agencije vam bodo sicer ponudile letalski prevoz, hotel in tudi pijačo dobrodošlice v marsikateri evropski prestolnici, ampak Johann Strauss junior, brate mili, 
je samo za izbrance. S šampanjčkom, kajpak.

Ker pa so ravno brezplodne debate z majavo argumentacijo 
eden od manevrov razvodenitve spornosti, ki lahko ogrozi vladajoče, 
se vrnimo k filmom in razkritju srhljivega sosledja dogodkov!

Le nekaj dni pred Božičem so- kakšno neverjetno naključje in kako nerodno, da prav tam- na HRT 1 v filmskem prime-timu zavrteli prav tako oskarjevsko “Zeleno knjigo” (“Green Book”). Ki je v letih 2018 in 2019 (pred kratkim, torej) pobrala več prestižnih nagrad in ki so ji mnogi že takoj oporekali, da gre za novejšo, bolj politično korektno verzijo filma- uganili ste (!)- “Driving Miss Daisy”. Še bolj zlobni, bolj desni, so dodali, da gre za slabšo verzijo DMD ter zavoljo omenjenega tulili o reciklaži (že povedani zgodbi). Nič nepresenetljivega: pri DMD ostarelo, na prvo žogo privilegirano belko kot najeti voznik prevaža črnec, pri GB zrelega, na prvo žogo privilegiranega črnca kot najeti voznik prevaža belec.

Po skromnem mnenju avtorja tega zapisa neupravičeno, a pustimo to! Za našo, ZLOvensko zgodbo je bolj pomemben asociacijski nivo sosledja in dejstvo, da predstavlja nivo delovanja političnega povzpetnika, katerega volilni bazen je woke kultura.

Časovnica:  

Dvajsetega decembra (20.12.), v božično-novoletnem obdobju, ki se pri nas po nastopu "svobode" nadvse provokativno in skrajno neempatično imenuje "praznično" 
(kar pa ne velja ob udinjanju zvestemu volilnemu telesu, pri pravoslavnemu božiču), 
na HRT 1 torej zavrtijo komično dramo "Zelena knjiga". 

Štiriindvajstega decembra (24.12.) večina trenutno vladajoče slovenske politike večini volilnega telesa enostavno ne zmore voščiti veselih ( in blagoslovljenih) božičnih praznikov, kar mi je- pa tudi večini mojih sorodnikov, prijateljev in znancev- kot človeku levosredinske politične orientacije v letu 2023 enostavno nepojmljivo. In nesprejemljivo!

Šestindvajsetega decembra (26.12.), ko večina Evrope praznuje štefanovo, slovenski (post)revolucionarji obeležujejo dan samostojnosti in enotnosti, ko smo - pozorno zdaj (!) - v porajajoči se državi leta 1990 razglasili rezultate plebiscita o samostojnosti. 

Enaintridesetega decembra (31.12) dominantni mediji trobijo o prihajajoči najdaljši noči, ki je oblastem eden najljubših vzvodov masovne ventilacije od pamtiveka! Nič novega.

Prvega januarja (01.01.), na novega leta dan, kot privilegiranka Number One 
v vladno letalo sede Urška Klakočar Zupančič in poleti buržujskemu mega-dogodku, 
skoraj že kičastemu, naproti. 
Večina radijskih postaj bo tudi tega dne- ob letu osorej- zavrtela "New Year's Day", 
tisti znameniti komad takrat še uporniških "jutujev" (U2), ki je že uvodoma brez milosti: 
"All is quiet on New Year's Day". Dobite asociacijo na medije?!

Biti v tistem trenutku Urška je bilo zato najbolj verjetno in pravzaprav edino možno; 
zgodba se ponavlja vsakič, ko take vrste ptiči priletijo na oblast. 
Da je UKZ na Dunaj (po)letela, je samo še eno nerodno dejstvo pričakovanega razvoja dogodkov več, kakor tudi, da intro mogočne bas kitare, ki samo poudari matričnost, nadopolni enakovreden Bonov glas, ki sporoča "Nothing changes on New Year's Day". 
In -tako mimogrede- razgali prikrito naravo skorajda vsakega slovenceljskega politika 
in njegovega podanika (ali pač volilca), ki misli eno, dela drugo, govori pa tretje: 
"I want to be with you, Be with you, night and day!"

Me razumete? Ni jih malo, ki jih je motilo eno samo: da niso bili Urška, da niso bili na njenem mestu. Tako jih/nas vzgajajo, Slovenec pa se – ko pride na oblast in se mu ponudi možnost malodane nebrzdane proračunske porabe – povampiri, “razpameti”.

Zato tudi omenjanje le še enega nerodnega dejstva v nizu- da je uvodni kader uradnega videoposnetka omenjene kultne pesmi posnet iz letala, pozimi- ne bi imelo nekega posebnega učinka, pa čeravno je hudič v detaljih.

Nightmare before Christmas

Zato ne čudi, da pri vladi niso zaznali, da je “zdrs” (kot bi nas zdaj radi prepričali provladni, dominantni mediji) UKZ v bistvu logičen zaključek celega niza dogodkov in da so bili ves čas v nekem drugem filmu, v “Nightmare Before Christmas”. V animirani mojstrovini “Predbožična nočna mora” nas namreč Tim Burton poduči, kaj se zgodi, če osebe/stvari/relacije niso, kot bi morale biti: v svojem svetu, tam, kamor po svoji naravi pripadajo, ampak butnejo preko meja.

Ne vem, kako točno je bilo, a če sledimo primeru Ministrstva za kulturo, lahko sklepamo, da najmanj tretjina vlade državljanom ni primerno čestitala vsaj dela praznikov; vsaj vsem državljanom ne. Čeravno se vlada vedno, vselej in povsod predstavlja kot vlada vseh Slovencev (in ostalih slovenskih državljanov), temu očitno ni tako, kar ne moti le izvzete ciljne skupine.

Ne! Moti tudi vse druge, ki so tako naivno verjeli, da pa bo tokrat pa morda res bolje, drugače! Kar je bil, tako mimogrede, predvolilni slogan koalicijske SD. Še posebej zato, ker se vlada in premier nerodnega priimka hvalita, da je eden njihovih največjih uspehov sprememba splošne družbene klime, stanja duha, zeitgeista, star slovenski pregovor pa – kot vsi dobro vemo- pravi, da “kdor visoko leta, nizko pade”.

Premoremo tudi drugega: da “iste sorte ptiči skupaj letijo”, pravi. Da prizemljitev falcona in UKZ navsezadnje le ni bila tako trda, pa se lahko vlada zahvali ravno medli reakciji medijev; taistih, ki so za časa prejšnje vlade tulili o ogroženi neodvisnosti in objektivnosti poročanja.

Zato nam drobovje (beri: razliko med pred/po-volilno propagando in dejanskim stanjem) lahko razkrijejo ravno filmi: pri “Driving miss Daisy”, denimo, gre pod površjem na osebni ravni za zgodbo o članu družine, ki je vsem odveč, na družbeni pa za razgaljanje vloge, ki jo ima “backseat driver”. Ta nenehno daje nasvete, modruje, operativno pa je neposoben in posledično za svoja dejanja ne sprejema odgovornosti. Znano?

Na intimni ravni jo prežema vprašanje demence; zmanjšanja umskih sposobnosti, ki se v prvi fazi izraža skozi pozabljivost. Zdaj pa to prerišite na aktualno slovensko vlado in njene najbolj izpostavljene akterje ob težavah! Dodajmo, da je osnova “drive” večpomenska. Bere, dojema in prezentira se kot “prevažanje”, kot “pogon” in tudi kot “prirojena, biološko določena želja po doseganju cilja ali zadovoljevanju potrebe.” Nerodno, res.

Še bolj kočljivo je z njeno novodobno verzijo! 
Pri "Zeleni knjigi" (ki je družbeno-politično gledano zgolj predhodnica bele) na koncu zlahka ugotovimo, da nizanje (vse manj) čislanih politično korektnih situacij/klišejev 
vodi k enemu samemu sporočilu, ki se nam razkrije na koncu, na božični večer: 
da moraš včasih tudi proti sebi, pa če se ti določeno vrednostno še tako upira. 

Gre za ultimativno vprašanje ohranjanja minimuma dostojanstva, za druge in zase! 
Vidi, čuti, zaznava kdo kaj podobnega pri UKZ v primeru Dunaja?! 

Dvomim! Zanimivo, a njene javne izpade je zaznamovala prav klasična glasba; začela je na lokalno prestižni Operni noči v Mariboru, končala pa na svetovno prestižnem novoletnem koncertu na Dunaju, kamor – via pristni MB proletariat – lahko “pl’uneš, če ‘maš ugod’n veter”. Daleč pa ne nese samo pljunek, pač pa tudi spoznanje, da je UKZ v bistvu izrisala klasično povzpetniško pot vsakokratnega novega obraza; če smo že pri klasikah.

Zato Urška v smeri Dunaja ne pljuva (to je slabo za javno podobo, svetovni ugled 
in morebitno mednarodno kariero po vzoru Tanje Fajon), ampak tja raje poleti; 
z vladnim falconom, kajpak. 
Bizarno, a otopeli Mariborčani so takih eskapad vajeni že od Fištravca naprej, 
zato jih to ne bo dotolklo, ni pa tako s preostalo ZLOvenijo. 
A tokratnega dejanskega pljunka- in sicer na obubožano delovno "ljuctvo", ki ga vsaj tukaj ne manjka in na katero se UKZ rada sklicuje pred kamerami nacionalke in vprašanji 
ter namigi vseh Vid Petrovčič tega sveta- prav zato ne gre spregledati in tajiti. 
Gre za vprašanje higiene javnega prostora, vsakovrstnega!

Navsezadnje so tudi režiserji tokratnega prevzema oblasti isti, da je UKZ začela med opernimi napevi, končala pa na najbolj znamenitem svetovnem koncertu lahkotne klasične glasbe, pa le še enkrat več izpoveduje operetno naravo ZLOvenskega vsakdanjika, stkanega iz političnega, medijskega, družbenomoralnega in osebnega propada(nja) vsakokratnega novega obraza.

Filme glej, Urška, filme!

Aljoša Dragaš