Fotografije, ki so nastale v minulem letu, seveda niso prelomne v smislu obeleževanja enakovrednih dogodkov "na svetu in širše", kot bi se temu malce šaljivo še lahko reklo. So pa dokument časa in zagotovo imajo pomen za posameznika, družbo oziroma občestvo; tako Vas/vas, ki Ste/ste na drugi strani, kot mene, ki imam v tem odnosu vlogo avtorja, kar pomeni, da pripovedujem in vodim skozi čas. Seveda je nastalih fotografij mnogo več, vseh nisem niti uspel pregledati, kaj šele izluščiti, potrebno pa je vzeti na znanje, da se avtor načeloma ne udeležuje tako imenovanih velikih in pomembnih dogodkov, niti v svojem lokalnem okolju ni nanje vabljen, če smo že iskreni. Posledično motive išče drugje; v vsakdanjiku in slehernikih, ki o duhu časa (tudi nehote) lahko povedo več kot marsikaj drugega. Zato velja, da v fotografijah ne iščite kompozicijskih pravilnosti ali tehničnih zdrsov, pač pa se prepustite razlagi, skušajte pa tudi oblikovati lasten vtis. Ob ogledu v poslušanje priporočam "Cigarettes After Sex, private session - live @ Paris – ARTE Concert", 2CELLOS - Benedictus (by Karl Jenkins) [LIVE at Arena Zagreb], A Wonderful Life (Black, Demo version) ali pa(č) Return to Innocence (Enigma).
Januar: “Kako ga čutim, ko sem sama s seboj!”
Fotografija je nastala na prvem ponovoletnem sprehodu v Betnavskem gozdu na obrobju Maribora. Izhaja iz serije fotografij; ta je za objavo tehnično najmanj primerna, a hkrati na nek način najbolj srhljiva in opozarja na stranpota epidemije in vseh "dobronamernih" napotkov, ki smo jih bili deležni. Googlanje spomni, da je bila državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bregant tista, ki je svetovala nošnjo mask tudi na prostem, kdo je komu predal štafetno palico pri opravičevanju nošnje maske v gozdu "tudi ko ste sami s seboj", pa se res več ne spomnim. Ostaja opcija, da je bil otrok (še) kužen, a kaj je potem delal na prostem in kako je bilo z družino?! Vsekakor sedaj, ko je vsega konec, žalostno ugotavljamo, da tem generacijam otroški spomini najbrž ne bodo dobro sedli.
Februar: “Greben rešenih” in Valentinovo
Epidemija je jenjala, svoje je naredila tudi precepljenost, ulice so bile vedno bolj polne, občutek nelagodja pa je ostal in ga ne bo moč tako hitro sprati. V senci epidemije se je dogajalo marsikaj: župan drugega največjega slovenskega mesta je v neugledni ulici izven njegovega rajona (beri: desni breg Drave) urejal domnevne priboljške za svoj klan in prav tam je dostavljalec Wolta za spremembo vozil v pravo smer, česar pa ne bi mogli trditi za pešca, ki je bil živ dokaz, da so se maske (še) nosile, tudi na prostem, hkrati pa postale naš najbolj nadležni odpadek. Prav tam, nedaleč vstran od ene takšnih neodgovorno odvrženih in bližnjega propadajočega zdravstvenega doma, kjer so izvajali hitra testiranja za "deloprimernost", je ležala kino-vstopnica. Ne za klasični kino, ampak multipleks, a še vedno spomin(ek) na čas normalnosti. "Greben rešenih" je gibsonovska zgodba o kalvariji, žrtvovanju in očiščenju, vojna za povrh, ta pa se bo ob koncu istega meseca v Evropi spet pričela. Tudi opomnik na nekdanje cene; "Ukrajina" je prinesla spopad za energente, ta inflacijo, ta pa ... In vse to v malodane zakotni uličici v tam nekem Mariboru. Da ima življenje tudi svetle plati, je dokazala mila pomlad in dan zaljubljenih: "Narava vzame," je komentiral znanec, "a tudi vrne!"
Marec: Silvo
Silvo. Ko sem ga spoznal, me je dokaj agresivno nagovoril, čeravno kretnje niso sledile besedam. "Jaz sem Silvo," je butnil. "Jaz pa Aljoša," sem odgovoril. "Jaz sem Silvo," je znova začel in- še preden sem se zbral- "poentiral", zaključil: "Silvotov je več, ampak tisti, ko sem jaz, je pa samo eden!" "Ja, ne," sem se nerodno nasmehnil, "bo že nekaj na tem!" Ne vem zakaj, a pogled na Silv(ot)a me vedno prizadene, razžalosti. Je živ opomnik, kako krhko je lahko življenje, obstoj, bit. O njem ne vem kaj dosti, kar vem pa ni za v javnost. Silvo pogosto stoji na robu nekdaj ene najlepših, najbolj intimnih mariborskih srednjeveških uličic, ki je kmalu ne bo več, saj v neposredni bližini nastaja posodobljen Rotovški trg, za katerega stavim, da ne bo imel duše. Kontrast, ki ga tvori Silvo, ko stoji ob robu povzpetniških lokalov povzpetniških podjetnikov, ki vam namesto hrane in pijače po sprejemljivih cenah- skladno z arsenovićevsko uzurpatorsko poslovno logiko- prodajo doživetje in "zgodbo" po zasoljenih cenah, je preboleč, da bi mu bil vsak dan priča. Če nanese, da ga srečam, mu kaj kupim, čeravno sam komaj shajam. Enako menda stori kar precej someščanov, čeravno jih (pre)mnogo samih komaj shaja.
April: Korona
Tretjo sezono epidemije je (pri)zadelo tudi mene; ne vem več, kateri val zapovrstjo je bil. Do takrat sem se uspešno izmikal, za ti. prvomajske (27.4. do 2.5.) pa načrtoval tudi mini-potovanje po moji ožji domovini (Slovenija). Pa sem si rekel: "Nevarnost je mimo, pomlad je tukaj, grem med ljudi, v bližnji lokal pozdravit' čedno natakarico in prijetno sogovornico, s katero se nisem "zapričal" (beri: družil) že o-ho-ho časa!" S tem, da poudarjam, da nisem "kafandžija"; človek, ki bi posedal po lokalih. Vstopim, niti se nisva dobro pozdravila, ko je v naju kihnil lokalni "vsak-dan-ob-istem-šanku". Dobesedno kihnil, dobesedno v naju. Oba necepljena, neprebolela. "Si ne bi dali vsaj roko pred usta", ga je prijazno, nalahno vprašujoče opomnila, "mislim ... epidemija je!" "Ehhh," je zategnil po štajersko, "jas mam korono, pa mi nič ni. Se' te to ni nič kaj takega, malo kihaš, pa je," je odmahnil z roko in zategnil pivo. Takoj sem vedel, koliko je ura, nelagodje vseh prisotnih pa skušal omiliti z besedami "Nič, zdaj je, kar je, upajmo na najboljše" in se ob tem bolj kislo nasmehnil. Spomnim se še, da sem pomislil "'mam pa srečo!", naslednji dan pa se zbudil z žarečim žrelom in obupnim glavobolom, ki mu je sledila splošna izčrpanost in rapidno dvigajoča se temperatura: 38; pa 38,5; pa 39,3. Potem sem "prešaltal" na druga, bolj močna zdravila in z mislijo, da je človek vame najbrž izkrcal celotni virusni potencial, ki ga je nosil, zaspal. Minilo je relativno hitro, a neprijetno. Drugim doma je minilo relativno prijetno, a počasi. Mi, pljučni bolniki, pač. Še dobro sem jo odnesel. Zdravnica in pulmolog sta se zahvalila omikronu, sam pa stvarstvu. Če bi bila delta, so mi prerokovali, bi zagotovo končal na aparatih in ker sem tam že bil, sem se zahvalil še enkrat. Ajde, vsaj Rudolf je bil dobre volje.
Maj: Nazaj v prihodnost!
Bil je Dan zmage, zdaj Dan Evrope (ali kako že?!), ko sem se vrnil nazaj v življenje; zadovoljen, ker je tisto, kar me je morilo skoraj tri leta, za mano. Ponavljam: če Vas kdaj z rešilcem odpeljejo v specializirano bolnišnico, daleč vstran od vsega, tam pa Vam povedo, da hodite po robu in da Vam po zadnji, ultimativni dozi kisika preostaneta le še rez in cevka, malo drugače gledate na vse to, kar nas je doletelo. Zato sem tisti dan hodil in (se) gonil, več kot bi moral in smel. Tako me je zaneslo na železniški most čez Dravo, ki ga sicer občasno prečkam; najbrž mnogo bolj pogosto kot večina prebivalcev tega mesta, pa spet manj kot srednješolci, ki si na tak način krajšajo pot na glavni postaji; železniško in avtobusno. Kakor koli; človek je veslal (sončnemu) zahodu naproti; mirno in zadovoljno, kot da se je zlil v eno s celim svetom. Dodajam fotko na katerem je del Starega, Dravskega mostu v celotni višini; da pač vidite, kakšno veduto je uničil pohlep tistega, ki bi nas v bistvu in skladno s svojo pozicijo in poslanstvom moral ščititi pred takšnimi dejanji. Pošastno.
Junij: Grozeča prikazen
Junij je bil vroč, a tak je bil tudi že maj. Na Blejskem jezeru sem ujel veslaško regato, na njej pa globoko predštartno meditacijo severnjakov in njuno čisto nasprotje: sproščeno predštartno vzajemno vzpodbujanje južnjakov; zastopnic moje širše domovine za nameček, ki bi zaradi "team buildinga" skoraj zamudili štart. Po slovenskem morju in obali so pustošile meduze; če ste se pustili prepričati dominantnim medijem, seveda. Tistim istim, pri katerih histerijo zamenjajo s histerijo, to pa s histerijo. Bili sta dve vrsti; lepe in nenevarne (za spremembo, heh) in tiste druge, težje opazljive, podmukle. Sicer nič takega, a tudi grozeča prikazen, slab znak. Plovili v Tržaškem zalivu, vsako na svoj pogon, sta nemo pričali o porajajoči se energetski krizi in negotovi prihodnosti. Grozeča prikazen. Ob koncu meseca se je v Mariboru pričel tradicionalni festival, ki pa ga v predelu mesta, po katerem nosi ime, sploh ni. Nisem še zasledil česa podobnega; nikjer "na teh prostorih". Tisti, ki bi nas v skladu s svojim poslanstvom moral zaščititi pred podobnim, si ga je pripeljal dobesedno pred svoja (poslovna) vrata. Slab znak.
Julij: Pasja vročina. Padalec.
Julija je pustošila pasja vročina in njej sledeči požari. Pes, v tem primeru psica, to seveda najbolje ponazori. Odvili pa se se tudi tradicionalni skoki v Dravo s Starega mostu, ki nikoli ne bodo več isti. Tik ob njem so namreč zgradili brF. Komu in čemu bo služila, so v tem trenutku še špekulacije, zgovorna pa sta komentarja na spletnih družbenih omrežjih. In kam bodo skakali sedaj, se je nekdo vprašal. Na drugi most, pod njim, se je glasil ciničen odgovor, ki o mnenju javnosti pove vse in še več.
Avgust: Kdo sploh še ima denar? In zakaj?!
Konec avgusta, ki - vsaj na začetku- ni bil nič manj vroč kot julij, so v Mariboru znova priredili street food market, ali kako se takim pogruntavščinam že reče. Lokalna smetana je dogodek seveda izkoristila za "standardno" poziranje (beri: razkazovanje kupne moči), samega pa so me znova presenetile, bolje povedano- šokirale, cene teh (vendarle simboličnih, degustacijskih) porcij. Spraševal sem se, kdo sploh v Mariboru še ima denar, odgovor pa dobil kar v enem lokalov na desnem, delavskem bregu. Če spremljate bolgarske Rome, ki v mesto pridejo dvakrat letno (spomladi, praviloma pred že omenjenim Festivalom Lent in pozimi, v obdobju tako imenovanega Čarobnega Maribora), potem zagotovo veste, da z njimi v paketu pridejo tudi profesionalni berači. Njim sem se posvetil, ko me je starejši občan v TC Mercator opozoril, da ga je eden njih ogoljufal, o detaljih pa raje ne bi. Strežajka gostinskega lokala, v bližini katerega se nastanijo, mi je povedala, da so v omenjenih obdobjih redni gosti slednjega. Pozimi denar skrivajo, poleti niti ne. Vsak od njih ima po nekajurnem beračenju najmanj 40 EUR v kovancih, pri štetju se jim pridružijo tudi starešine z bankovci večjih vrednosti. Tudi vozni park - registracije kažejo, da gre za Romunijo, Poljsko in Francijo- ni ravno skromen.
September: Lov na srečo in boljše življenje
Septembra sem se- končno (!!!)- odpravil na Jadran, a tokrat za spremembo ne na naš otok. Brač sem zamenjal s Čiovim, redne plavalne proge pa za tiste z močnejšimi tokovi. Presenetila me je količina septembrskega dežja in neurij, ki pa sem se jim v Dalmaciji vedno malodane čudežno izognil. Ker sem bil nenehno v pogonu, je nastalo kar nekaj zanimivih fotografij, izluščil sem jih pet. Ko se v istem trenutku na istem mestu najdejo Titova cesta, Sveto pismo, Jehovine priče, veganski grafit ( "Animals are Good People") in ženska, ki brez nekih večjih zadržkov sredi belega dne in ob prometni konici prečka največjo mestno vpadnico, potem pač veš, da si v Mariboru. Ob robu druge mestne vpadnice, tiste splitske, je zrasla domnevno najvišja zgradba na jadranskih obalah, imenovana Dalmatia Tower. Odeta je v slovensko steklo, iz Rogaške Slatine. Nisem popolnoma prepričan, a nobenemu slovenskemu mediju (razen mojemu) se to ni zdelo vredno objave. Kako redka in dragocena je lahko voda, se človek zave v Dalmaciji, predvsem njeni notranjosti. Šolarja, ki sta se sprehodila mimo "Ane" (če sem pravilno informiran) v Sinju, viteškemu mestu mojih prednikov, se - letom primerno- s tem nista obremenjevala, se je pa z njo hladil eden "rimskih vojakov", ki zabava turiste pred Zlatimi vrati Dioklecijanove palače v Splitu. Malo višje se slednji- za srečo- še vedno dotikajo zlatega prsta ogromnega Grgura Ninskega in za to občasno stojijo v dolgi vrsti. Vsi smo v lovu na srečo, na takšen ali drugačen način.
Oktober: Moj galebe …
Vroč oktober z izjemno toplim morjem je podaljšal poletno turistično sezono dobesedno do novembra. Zgornja fotografija je sicer nastala v zadnjih dneh septembra, a sem pričujočo starko večkrat ovekovečil tudi oktobra. Posebna je, ker izraža posledice gentrifikacije in nesmisla masovnega turizma. Cruiser turisti, pa tudi precej ostalih, v Splitu od afriških migrantov kupujejo kitajske spominke in jedo ameriške hamburgerje, tajske rolice in bosanske bureke, pijejo pa nizozemska in belgijska piva, misleč in verujoč, da to počne tudi lokalno prebivalstvo. V iskanju znamenitosti so se gospe, ki na ulicah tehta in meri "prolaznike", izognili v velikem loku, kot bi bila kužna in nezavedajoč se, da je ravno ona tista lokalna znamenitost. Najprej so izginili kolporterji, nato čistilci čevljev, nosači prtljage, pa "štekati", kmalu bo tudi ona. Ironija usode, a z masovnim turizmom v kombinaciji s politično korektnostjo so izginili tudi galebi, malodane profesionalni osvajalci žensk. Generacija mojega očeta bi tako žensko vsaj ogovorila, danes se zadovoljijo z opazovanjem in "pivico, na zidiću". Pas maters.
November: Letalonosilka, najdaljša na svetu
Letalonosilka, poimenovana po starejšem od Bushev, ameriških predsednikov. Najdaljša na svetu, no nič več. Za 4 metre (367) je zdaj daljša neka druga, tudi ameriška, tudi po nekem predsedniku ZDA poimenovana. Prva fotografija bi bila lahko čisti propagandistični fake. Za obalo privezan skuter (kot znamenje dokončnega slovesa vročega, brezskrbnega poletja), letalonosilka na obzorju (kot znamenje prihajajoče, zaskrbljujoče, negotove in hladne zime) in deček, ki zaskrbljeno gleda v prihodnost. Pa ni. Majhen Francoz je lovil ribe, kar tam, na pomolu, streljal od znamenite splitske Rive in Matejuške, priljubljenega "mandrača", zbirališča mladine in mladih po srcu. In deloval veselo, sproščeno, radovedno. Kot pač velika večina otrok, ki/ko se soočijo z novim, neznanim. Bo pa kakšno uro kasneje absurdnost situacije v Splitskih vratih zasidranih vojaških ladij ponazorila replika srednjeveške, s kakršnimi so (tako vsaj lokalni poznavalci), pozorno zdaj (!!!), odkrivali in odkrili prav Ameriko, s čimer smo simbolno iz srednjega vstopili v novi vek. Zvečer sem se povzpel na slabih 180 m visok Marjan, s katerega "puca" pogled na večino srednjedalmatinskih otokov. Letalonosilko je ob "sutonu" (sunce tone oziroma večerna zarja) v popolni tišini preletela jata ptic, te pa so, kot vsi dobro vemo, znanilke in simbol miru, čeravno niso vedno golobi. Počutil sem se kot Sam Neill v Jurassic Parku, ko na koncu iz železne ptice (helikopter) opazuje v sončni zahod leteče pterozavre in se nemo sprašuje o moči narave in (ne)smiselnosti človeškega početja. Fotografija je "postrani", ker sem bil postrani tudi sam. Zaradi izsekavanja borovega gozda in nasilne urbanizacije iz območja poročajo o spuščanju nevarnih kač v samo mesto, še huje pa je z ugrizi črnih vdov, kar prekleto boli. Nisem se ravno zadrževal.
December: Pičke. Kurve.
V Maribor sem se vrnil ob nastopu prvega adventa, tako rekoč na pragu decembra. Za meni podobne velja, da smo vedno na (ne)pravem mestu, kakor se pač vzame. Preživel sem marsikateri tragičen, pa seveda tudi dosti več komičnih, veselih situacij in dogodkov. Najbližje smrti sem bil, ko so me v morda najlepših letih življenja, sredi dvajsetih, v hrbet zabodli z domnevno 17 cm dolgim in 6 cm širokim nožem. Komaj sem shodil. Blizu sem bil tudi, ko sem- še zdaj mi ni jasno zakaj, vem samo, da sem se tresel in me je oblil hladen znoj- v zadnjem trenutku odpovedal pot v Bukarešto. Letalo (Airbus 319, če prav pomnim), s katerim bi se moral vrniti, je kmalu po vzletu strmoglavilo, preživel ni nihče. Dogodek, ki si ga v življenju nikakor nisem želel, je tudi smrt očeta, ki je meni, mami in bratu umrl na rokah. "Samo ču malo prileć (samo malo bom zaspal)", je še dahnil. In zaspal. Za vedno. Ob takih spominih človeka ponavadi zajame globoka žalost. Ker imam po (zdaj že skoraj tradicionalnem) poletno- jesenskem plavanju (letos sem dosegel cilj, preplaval sem približno 160 km) v Dalmaciji napolnjene akumulatorje, me vsaj še kakšen mesec praviloma nič ne iztiri. Lanski predvolilni cirkus sem zato- kot tistega pred njim, navsezadnje- opazoval iz varne razdalje, če sploh. Prizor- na katerega sem naletel na silvestrovo, le nekaj ur pred nastopom novega leta in kakšno uro pred zaprtjem velikih trgovskih centrov- me ni toliko šokiral, kolikor me je razžalostil. Vstop v novo leto večina dojema kot vstop v novo obdobje, ki bi moralo biti lepše, boljše, bolj pozitivno. Vedno bolj pogosto se sprašujem, če je vse zastonj; če sploh še ima smisel. Kičasti "praznični" Maribor (s katerimi skušajo prikriti dejstvo, da je bil (že) pred tem katastrofalno okrašen); prireditve, ki so si iz leta podobne kot jajce jajcu; mentaliteta, ki se ne preobrazi; trgi, ki po štajerskih in drugih novih letih še dneve zaudarjajo po saj-vemo-čemu ... Tega ne naredijo ljudje s potencialom, to naredijo podmukle kurve, pičke po duši, kot bi se temu v delavskem žargonu reklo. Se opravičujem na izrazu, a drugače ni šlo, ne gre in - v kolikor se ne bomo začeli s tem, s to potlačeno jezo, sistemsko spopadati- tudi ne bo šlo. Naj vam bo lepo v novem letu in prihajajočem obdobju!
mariborski Odmev 
Oddajte komentar