When Doves Cry: je grozljiva, mučna in sumljiva smrt starostnice v Mariboru dokaz kraha zdravstva pod aktualno vlado?

Približno teden dni se avtor teh vrstic sooča s pritajenim gnevom someščanov, v tem primeru tudi sostanovalcev.

Po raziskavi sprva malodane neverjetnih govoric, samega dogajanja in pogovoru s pričami in neposrednim udeležencem, se je odločil zgodbo objaviti in jo deliti z javnostjo.

Zgodilo se je že 3. januarja, a se do pred nekaj dnevi sploh ni prav vedelo, kaj in kako se je, če se seveda sploh je. Tako to gre ponavadi pri teh in takih zgodbah, tako se začne. Nič novega.

A je bilo povedano vse preveč strahotno, da bi bilo zanemarjeno; 
ob tem predočeno na način, ki skriva v sebi nemi krik in osuplost nad razvojem dogodkov.

Pred zgradbo je parkiral rešilec. Nič takega, ni prvič. V njej je kar nekaj starostnikov in v epidemijskem obdobju jim ni bilo ravno z rožicami postlano. Kar navadili smo se. Tudi sam sem ga videl, iz njega so izstopili trije uniformiranci, v opravi reševalcev. Prvi, višji, si je natikal rokavice, drugi, nižji, je imel masko, tretji je bil še pri vratih. Saj veste, saj poznate: tistega velikega, kockastega. Ameriškega, mu pravijo lokalni prebivalci. Za oživljanje, dodajo.

Umrla je sostanovalka. Tudi nič takega. Starostnica, statistično gledano, menda stara že krepko čez 80, a še vedno relativno vitalna. Takšni pač umirajo, tudi ostali gremo bolj ali manj zanesljivo po njihovi poti. Tudi nič takega; življenjska zakonitost.

Kar pa nisem vedel, ko sem nadaljeval pot po stopnišču navzgor, je bilo dejstvo, da je bil rešilec- ameriški, tisti za oživljanje- tu že drugič tega dne. In tu se naša zgodba zaplete, silno zaplete.

Tako od UKC MB kot od UZR je do kraja dogajanja le streljaj.
Kronologija smrti “neke” starostnice

Starostnica, ki je počela, kar pač počnejo ženske njenih let (hranila ptice, urejala okoliš, posedala okrog bloka, priložnostno govorila s sostanovalci in tu in tam katerega- če ni pravilno pometal, denimo- tudi prijateljsko skregala), je nenadoma padla.

Bila je tako slabotna (ali pač panična), da je najprej poklicala svojega sina, ne pa kakšnih 30 let mlajšo sosedo, s katero si je bila bližje kot z ostalimi. Zgodilo naj bi se 3. januarja ob 8:30, prvega delovnega dne novega leta, ko še vedno leno jutro prehaja v dopoldne.

Ta je, živeč v drugem mestu, poklical omenjeno, ta pa je odhitela dve nadstropji nižje, kjer je sostanovalko našla v zelo slabem stanju, z veliko- kot se je izrazila- buško na glavi, ki jo je spremljala dokaj obilna krvavitev. Kar je- kot se bo kasneje izkazalo- bistvenega pomena.

Po pričevanju neposredne udeleženke dogodka je bila rana na zatilju. Povsem pričakovano pokliče reševalce, ki pa naj bi zgolj za prispetje in prvo obravnavo poškodovane potrebovali – pozorno zdaj (!!!) – slabo uro.

Kolikor je avtorju teh vrstic znano, rešilci v Mariboru svojo pot štartajo na Cesti proletarskih brigad, kjer domujeta Uprava za zaščito in reševanje in Gasilska brigada, med Ljubljansko in Jadransko cesto.

Kar v praksi pomeni, da ju do Celjske, ki prav tako meji na Ljubljansko, loči- spet pozorno (!!!)- eno križišče. Praktično v ravni črti, ne glede na to, s katere strani se odpravite na pot. Če se odpravite po bližji poti, vam “stric Google” izračuna, da ta znaša 716 metrov; po daljši nekaj več- natanko 888. Metrov. Kar sta dva kroga po atletskem stadionu, za primerjavo.

Tudi če vozila svojo pot prično v Urgentnem centru UKC Maribor, 
to ne olajša nerodne situacije. 
Prav nasprotno: po najbližji in najbolj primerni poti razdalja znaša točno kilometer; 
iz zgradbe dobesedno gledamo v Univerzitetni klinični center, do tja je pet minut hoje. 

Neposredna udeleženka počaka do prihoda reševalcev; kasneje tega dne, čeravno obremenjena z lastno službo in hudo boleznijo v družini, pokliče v bolnico, da bi preverila, kako je z nesrečno gospo. Povsem pričakovano ji informacij ne želijo podati, češ da ni ožja sorodnica in da je zgodaj popoldne, morda še prezgodaj. Ponovi, kar je povedala ob klicu reševalcem in njihovemu kasnejšemu prihodu: da je prav ona tista, ki jo je našla, z njo ostala do prihoda slednjih, ji nudila podporo in da jo tudi drugače dobro pozna.

Vendarle ji zaupajo, da "je bila gospe rana zašita, 
da pa je zdaj BP (brez problemov) in da se kmalu vrne domov".

Kasneje tistega dne ponovno prejme klic, a ne iz bolnišnice, pač pa od (p)oškodovanke. Toži, da jo močno boli glava; kot že dopoldne, ob in po padcu. Ura je približno 17:30 in naša dobra duša, ki se takrat nikakor ni mogla zavedati, da bo kmalu – in za kratek čas- postala celo osumljenka, se na klic nemudoma odzove.

Spet se spusti dve nadstropji nižje in nemudoma opazi bistveno razliko: gospa ima mrežico in pripadajočo gazo na vrhu glave, na temenu, ne zatilju, je izgubljena in toži nad močnimi bolečinami v glavi. “Niso vas kje pustili kar pred vrati bloka,” jo vpraša, ta pa odgovori, da so jo prijazno pospremili do vhodnih vrat, nakar so odšli. Rešilec in ekipa sta bila druga, pravi.

Gospa še naprej toži o močnih bolečinah in slabosti ter da ni ničesar jedla cel dan, da je slabotna. Sostanovalka jo posede v predsobo, pomiri, sklepa, da gre za splošno slabost po zdravstvenemu posegu in stresnemu dnevu ter se ponudi, da ji pripravi kaj za pod zob, da skoči po hrano in da je ne bo le kratek čas.

Vrne se, kolikor hitro se pač zaradi priprave hrane oziroma obroka lahko, a jo najde brez opaznejših znakov življenja, tako rekoč mrtvo. Stanje starostnice opiše kot “ležeča na tleh, z glavo navzdol, črna podplutba pod desnim očesom, enake barve celoten desni del lica in glave”.

Ponovno pokliče rešilca, ponovno kregarija, češ, da so obremenjeni, preobremenjeni, “spet rabijo dlje časa, da se zganejo”, opiše. Pojasni situacijo od prej, celotno njej znano dnevno dogajanje, “od tu naprej vse hitro”, pove, “prijazna zdravstvena delavka jo po telefonu usmerja do prihoda reševalcev, ti jo hitro, urgentno odpeljejo.”

Ob 20:30, skorajda natanko po 12-ih urah, pol dneva od prejetja prvega, ponovno prejme klic sina, da je v bolnišnici umrla.

Stavba Gasilske brigade Maribor za katero so stacionirani
in od koder prično svojo pot tudi rešilci.
V primer se vključi policija, a kje so mediji?!

V primer se vključi policija, saj gre po njihovem mnenju za sumljivo smrt. Tudi marsikateri (so)stanovalec se strinja, da vse ni potekalo tako, kot bi moralo. Rešilce s(m)o navsezadnje opazili skoraj vsi; bil pa sem med zadnjimi, ki sem za dogajanje izvedel. Kot bi temu rekli Anglosaksonci: Last but not least.

Kratek čas je med osumljenci tudi dobronamerna soseda, ki je najbolj pomagala; 
policisti jo za ponovno razjasnitev okoliščin obiščejo tudi na delovnem mestu, 
še pred tem pa odredijo obdukcijo, češ, da se mnogo tega ne ujema. 

Kolikor je avtorju teh vrstic znano, naj bi se doslej izkazalo, da je imela zlomljeni obe ličnici, utrpela pa je tudi dvakratni prelom lobanje, konkretno lobanjskega dna.

Gremo še globlje? Pa dajmo!

Iz UKC Maribor naj bi bila odpuščena z (v tem primeru zgolj) zašitjem površinske rane in brez opravljenega CT glave oziroma računalniške tomografije!!!

Zato, kolikor je avtorju teh vrstic do sedaj znano, za policijo ostajata nerešeni ključni vprašanji: kje in kdaj so poškodbe nastale? Katerima dodajam še eno: kje so mediji?!
Maribor je namreč- čeravno drugo največje mesto v državi- v svetovnem merilu malodane zanemarljive velikosti, kjer se vse ve in vsak pozna, kot bi se temu reklo. 
Glede na poznavanje odnosov lokalnih (pa dajmo jim reči!) novinarjev in policijskih uslužbencev, 
se mu zdi malodane neverjetno, da s primerom ni nihče seznanjen!

Pa ne kje, da je “nori Dragaš” – se opravičujem, “nori” Dragaš– spet edini, ki je določeno drugače slišal in zaznal?! Tudi ob ropu bencinske črpalke v mariborskem predelu Tezno, 4. julija pozno zvečer lani, so mediji zgolj skopo poročali o prodajalcu in občanu, ki sta se družno uprla napadalcu, prvoomenjeni pa naj bi utrpel “zgolj” lažje telesne poškodbe.

Zgodba je nenadoma medijsko potihnila, "norega" Dragaša pa so obvestili drugače; 
da je napadeni prodajalec v bolnišnici, da je dobil dve vbodni rani in da mu delodajalci niso naklonjeni, saj da jim je svetovano, naj na napade ne odreagirajo. 

Kar je bolj šokantno, je dejstvo, da so (takratni) sodelavci pričali o storilcu, ki naj bi bil Sirec (kar je sicer v takih primerih soznačnica za osebo z Bližnjega vzhoda) in da imajo občutek, da naj bi mu bilo dovoljeno pobegniti; da jo je menda ucvrl v smeri Avstrije 
(kjer je najbrž dovolj hitro vzkliknil "Azil!").

Le nekaj dni pred tem je, zdaj že nekdanja, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar ob spremstvu “ogroženih”, “svobodnih” novinarjev v pravem medijskem showu rezala obmejno protimigrantsko žico in pridigala o nujnosti migracij.

Tokrat je bila na Brdu pri Kranju neka druga, kozmetično-korekturna predstava za javnost, imenovana “Vrh koalicije” in spet predstavniki “svobodnih”, “ogroženih”, “neodvisnih” medijev niso nič slišali! Pa ne kje, da se je spet poklop’lo nekaj, kar se ne bi smelo in je “nori” Dragaš edini, ki ne potrebuje (slušnega) aparata?!

Več jutri, v komentarju z delovnim naslovom 
"Smrt gospe Viktorije- smrt gospoda Lazarescua na slovenski način".

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Website Built with WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: