… potem je to znak, da se tudi sama zaveda vsaj tega, da je z njeno javno podobo nekaj resnično narobe. Resničnostnost in resnica pa nista eno in isto, kar pri gibanju, ki si pravi stranka, dejansko pa je na oblast prilezlo po predvolilnem resničnostnem šovu, najbrž dobro vedo.
Zato ponovimo še enkrat osnovno pravilo: resničnostna oddaja je žanr televizijske oddaje, v kateri se skuša čim bolj približati razmere resničnemu življenju. Ena izmed bistvenih lastnosti resničnostne oddaje so tudi kamere, ki bolj ali manj ves čas snemajo dogajanje, medtem ko se pri dokumentarnih oddajah ciljano posnamejo določene situacije.
Iz istega razloga se nova vlada tako zelo bori za prevzem vpliva na RTV Slovenija; zdi se namreč, da projektu njihovih prednikov in ustanoviteljev zmanjkuje sape in da zdaj capljajo tudi za resničnostnostjo.
Resničnost in resnica jih namreč tako ali tako nista nikoli zanimali.
Čisto teoretično gledano je torej Gibanje Svoboda, še eden iz niza projektov Novi obrazi, na oblast prilezlo z ogabno mešanico med resničnostno in dokumentarno medijsko oddajo. Eden takih nategov so bili ljudje, ki so bojda plesali po ulicah; ekstatični, ker prihaja svoboda.
Sčasoma pa so se začeli zavedati, da je z enakim oborožena tudi druga politična stran in tudi vsi tisti, ki ta šov spremljajo ob strani in vsake toliko skočijo v ospredje, v fokus javnosti. Zato so zdaj presedlali na tega drugega konja, ki je v resničnostnem galopu. Kdor vse stavi na enega konja, pa ….
Petra Greiner: fizioterapevtka, ki je postala vladna piarovka in partijski red za minule zasluge
Najprej je v tednu, ki se izteka, v ospredje skočila Petra Greiner, mariborska (domnevna in dokazana hkrati) humanitarka, menda diplomantka Fakultete za zdravstvene vede, po trditvah mnogih fizioterapevtka.
Zdaj … kaj ima fizioterapevtka s piarom (P.R.), mi res ni jasno, pa že celo življenje delam v medijih in z mediji. Ko imam za potrebe medija- ki že nekaj časa oddaja in je trenutno (še) na ravni informativnega bloga- opravka z institucijami, prvi kontakt ponavadi vzpostavim preko PR služb, ki so med drugim ustanovljene tudi v te in takšne namene.
Ponavadi gre za diplomante ali magistre ti. tržnih komuniciranj (kar koli že to pomeni in kar koli so jim že nasuli v predmetnike; kot novinar imam do tega odpor, sicer pa novinarji in piarovci nismo in ne bi smeli biti prijatelji, saj smo v osnovi na nasprotnih straneh), pri njej pa tega podatka bodisi ne najdem, bodisi ni nikjer izpostavljen, bodisi so komentatorji (tudi zlobni, zavistni) kot edinega navajali podatek, da je fiziterapevtka.
Ker o tem pišem posebno kolumno z delovnim naslovom “Tri fotografije Petre Greiner- tri podobe medijske ZLOvenije”, zgodbe tokrat ne nameravam posebej razpredati, sem pa nad razvojem dogodkov, milo rečeno, šokiran.
Vidite, bratje in sestre, saj bi ji kar sam zastavil vprašanje o primernosti izobrazbe, pa me je (heh) na Twitterju- blokirala. Zdaj se pa vprašajte, pri katerem ministrstvu bo zaposlena; točno, pri tisti smešno govoreči makedonski priseljenki, ki je blokirala pol slovenskega TW. Res krasen uvod v digitalno preobrazbo, ali kako si že pravijo.
Obe imata podporo ostankov slovenskega (post-partijskega) medijskega mainstreama, kar pa seveda ne pomeni, da lahko ustavita zanju neželjene objave. Ob tem si vzamem pravico obvestiti javnost, da bo kolumna – v čisti mariborščini- res ubitačna, v njej pa bom opisal ozadje njunega vzpona v politično elito kratkega roka, ki temelji predvsem na anti-Janša histeriji, kot so to bili “spontani” protesti “dijakov II. gimnazije Maribor” (dejansko jih je bila peščica, shodi pa so potekali v organizaciji stranke Levica in z medijsko podporo vazalov stranke SD).
Faksimile objave iz Jutarnjega lista.Samozatajni slovenski premijer se razvodi: Ljubi misicu koja je često u Hrvatskoj, a upoznala ih je njena sestra
Slovenski premier se torej ločuje, je v četrtek zapisal hrvaški Jutarnji list, ki sicer tega ne počne prvič, ampak vsakič, ko je treba priskočiti na pomoč. JL namreč sodi na (neo)liberalni politični pol, pomoč pa se kaže v preusmerjanju pozornosti javnosti, a ne hrvaške, pač pa slovenske, ki se potem sklicuje na tuje vire, poročanja iz tujine, navedbe iz tujih medijev in kar je še teh novinarskih jajc.
Tako je bilo tudi tokrat. JL se je skliceval na “slovenske medije” (naslednjič bo obratno) in krog je/bo sklenjen. Skrivnostni (tak’, ki se ne izpostavlja) premier, so zapisali, torej ljubi misico, ki je pogosto na Hrvaškem, spoznala pa ju je njena sestra Urška Gaber, ki je bila nekoč pomočnica sedanjega predsednika slovenske vlade v energetski družbi Gen-I, zdaj pa je zaposlena v njegovem kabinetu.
Tina Gaber je sicer znan obraz slovenske scene, prenaša JL. “Je magistra sociologije in se ukvarja z ustvarjanjem medijskih vsebin, rada pa počitnikuje v Istri, kamor poziva tudi ostale. Mediji so jo povezovali tudi s Patrikom Vlačičem, nekdanjim slovenskim prometnim ministrom, česar pa po poročanju Glorie (ti. ženske revije izdajatelja Jutarnjega lista) nikoli niso potrdili. Velja za aktivistko za pravice živali in je zagovornica veganske prehrane.”
Če damo rumeno dogajanje, ki dejansko redko koga resnično zanima, na stran, zlahka ugotovimo, da gre za fištravistično-golobičevsko medijsko matrico. Bojno polje Maribor 2012, na katerem so prav tako in med drugim testirali socialne učinke arabske pomladi na evropskih tleh in v evropskih okoliščinah, se tako kaže kot zelo uporabno na več nivojih.
Pred kulturniško osmofebruarsko štalo se je bilo namreč treba zaščititi in kako to najbolje izpeljati, če ne s preusmerjanjem pozornosti?! Dan današnji se pozornost ne preusmerja (več) s prodornimi in/ali hrabrimi dejanji na katerem koli polju že, ampak z influencerkami.
Že slutite kakšno podrobnost z angažiranjem Petre Greiner?! Digitalna preobrazba v srži: digitalni človek podrejen digitalnim vsebinam, odtujen naravi in družbi, umeščen v interesna plemena, prosto po Naomi Klein. Na gobcu, se opravičujem na mariborščini, seveda vse drugače in ravno obratno.
In končna “nagrada”? Nika Kovač, kajpada, tipična predstavnica slovenskega unikuma- vladnih nevladnikov, ki po (vladni) potrebi izvajajo damage control
Zgodbo o (domnevnem) napadu na Niko Kovač malodane vsi poznamo, ne poznajo pa vsi zgodbe o mojem najuspešnejšem lanskem čivku. Tiče se prav prvo omenjenega.
Objavil sem ga ob koncu lanskega podaljšanega, indijanskega poletja; jeseni, če gledamo kontinentalno. Ni me bilo v ZLOveniji, sem pa vsake toliko spremljal predreferendumsko dogajanje, na katerem je slonela uspešnost vlade, ki se je medtem- vsaj zdaj, na začetku- že izkazala za neuspešnost. Pa tudi lokalne volitve so bile pred vrati.
Nekdo je torej napadel Niko Kovač, s tem, da je te napade treba jemati z obvezno dozo rezerve, saj razen ne preveč čistega posnetka, ki ne razkriva dosti in pričevanja domnevno napadene posameznice kot javnost nismo dobili ničesar.
Pravico pisanja o tem sem si vzel tudi (in predvsem) zato, ker sem bil v življenju žrtev tako hudega nasilja, kot si ga večina ne (z)more niti predstavljati. Žal večkrat. Zato sem tudi čivknil/tvitnil, kar lahko še enkrat preberete v slikovni prilogi, zgodilo pa se je 27. oktobra 2022 ob 11:09.
Napadalec na Niko Kovač je prejel višjo kazen.Odziv je bil (nepričakovano) velik, v kratkem času je dosegel 276 delitev, 14 delitev s komentarjem in 587 všečkov in v tistem trenutku sem ga nehal spremljati. Val se je razširil še na Facebook in menda tudi nekatera druga spletna družbena omrežja.
Ker nameravam tudi o tem spisati daljši komentar razpleta, se bom- kot pri Petri Greiner- tudi tokrat osredotočil le na določeno.
Kot prvo- sam v to zgodbo ne verjamem. Iskreno povedano- Nika Kovač ne takrat, še manj pa zdaj, ne izkazuje vedênja žrtve oziroma žrtvine prizadetosti, sam dogodek pa je tako ali tako predimenzioniran. Me razumete? Manjka travma. Vsakršna. Poškodbena in osebno-čustvena.
Kar je dosti bolj frapantno (in to dokazuje ustroj družbe in paradržave), je odziv pristojnih. Pri zaletavanju v ramo Nike Kovač je planila vsa mašinerija dominantnega medijskega servisa, pri (zadnjem!) napadu name, novinarja, pa se, kot že tolikokrat poprej, ni oglasil nihče. N.I.H.Č.E. !!!
In sodna epiloga?
Napadalec/”napadalec” na Niko Kovač (zaletel se je v njeno ramo in ob tem nekaj vpil, prič ni bilo) je bil kaznovan s petimi meseci zapora, pogojno, z enoletno preizkusno dobo.
Napadalec name (napad z neznanim predmetom, domnevno nožem/bodalom na mariborskem Starem mostu, s pričami, a nezaslišanimi; gre za člana premožne družine, ki se ukvarja z zobno protetiko) je bil (če se ne motim, moral bi med sodne spise, kar mi lahko povzroči tesnobo, napad panike in dihalno stisko!) v zamudni sodbi obsojen na tri mesece zapora, pogojno, z enoletno preizkusno dobo.
Samo za primerjavo: sam sem bil obsojen na pogojno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ukrep varstvenega nadzorstva (probacija, ki sem jo opravil z odliko). Bezjakovi, novinarki Večera, (ki je- tako mimogrede- na sodišču krivo in zlonamerno pričala) se eno leto nisem smel približati na manj kot sto metrov, prav tako mi je sodnica prepovedala navezovanje posrednih in neposrednih stikov, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev.
Obsodila me je sodnica, ki je predtem obsodila Franca Kanglerja ( v nekem drugem primeru me je oprostila sodnica, ki je predtem oprostila Franca Kanglerja, heh) in ki je “v celoti sledila obtožnemu predlogu”. Da sem predtem sedem let (pozorno: S.E.D.E.M. L.E.T.) prejemal več tisoč ( pozorno: V.E.Č. T.I.S.O.Č.) zaničevalnih in grozilnih sporočil, ki jih občasno še prejemam, nikogar ni preveč zanimalo; bodisi so jih odvetniki ( via BPP, brezplačna pravna “pomoč”) pozabljali dostavljati, vstaviti v sodni spis ali predočiti, bodiso so jih sodnice zavračale oziroma se niso hotele z njimi seznanjati.
V kar nekaj njih storilci neposredno pozivajo na fizično likvidacijo, pa ne tako twitterovsko, kjer strah mine, ko klikneš naprej, drugam. Pišem o pozivih, kjer so navedeni ime in priimek, naslov, kjer se omenja način usmrtitve, in podobno. Zavrnejo jih že na tožilstvu.
A pustimo to, za zdaj.
Ostaja vtis, da vladi kaže slabo, zelo slabo. Namesto s težavami se ukvarja z udinjanjem interesnim lobijem in kadrovanjem zaslužnih pri zganjanju anti-janšistične histerije, pri tem pa izvaja take akrobacije, da je nerodno celo tistim, ki so zanjo oddali svoj glas.
Zdi se, da imamo na vrhu maloštevilno, samozadostno in samovšečno elit(ic)o, vmes maloštevilno, samovšečno, a ne samozadostno “ljuctvo”, daleč pod omenjenimi pa ogromno prebivalstva, z draginjo potlačenega in resničnostnostjo zasičenega ljudstva, ki se zdi kot tempirana bomba.
Tako slabega, obupnega in odvratnega tedna- za nameček tistega, v katerem slavimo kulturo- pa še ne. Nič dobrega se nam ne obeta.
Aljoša Dragaš
mariborski Odmev 
Oddajte komentar