Na ministrstvu za kulturo so pripravili posvet o usodi kipov, ki so bili iz parka Brdo premeščeni v Pivko po njihovi oceni mimo strokovne utemeljitve in veljavnih formalnih postopkov.
Želeli so odpreti razpravo o delih kiparjev po drugi svetovni vojni kot dediščini, ki je v slabem stanju, ter primerni lokaciji njihove postavitve, je sinoči prenesla Slovenska tiskovna agencija (STA).
Na posvetu so problematiko kipov in njihove umestitve v prostor osvetlili z različnih zornih kotov. Kot je povedal umetnostni zgodovinar Gojko Zupan, so bili kipi iz zbirke gradu Brdo pretežno umeščeni na prostem, nekateri tudi v objektu, niso pa bili ustvarjeni kot javni spomeniki, temveč kot okrasje za muzejske dvorane, protokolarne vile in vrtove ali javni prostor.
V razpravi, ki je sledila, se je pokazala želja po tem, da bi se našla rešitev, da bi se vrnili na Brdo, zaključuje STA.
Titov kip, ki stoji v mariborskem AKC Pekarna, ki pa- zanimivo- velja za volilni bazen stranke Levica,
iz katere prihaja aktualna ministrica za kulturo Asta Vrečko.Ko zadeva postane ideološki spor
Kot je na vladni spletni strani navedlo Ministrstvo za kulturo, je zbirka kipov sestavni del parkovne ureditve posestva gradu Brdo in pomembna kulturna dediščina države. Zdaj je del te zbirke na ogled v odprtih depojih državnih muzejev v kompleksu Parka vojaške zgodovine v Pivki.
Ministrica Asta Vrečko je na posvetu poudarila: “Prestavitev kipov je bila neprimerna. Ni šlo za restavriranje, kot je bilo najavljeno, ampak zgolj prenos, ki ni bil izpeljan po ustaljenem postopku, temveč je šlo za arbitrarno odločitev brez strokovnih podlag. Tudi njihova postavitev v Pivki ni ustrezna. Zaradi tega si na Ministrstvu za kulturo želimo, da bi kipi pridejo nazaj na posestvo Brdo, kamor tudi spadajo. Postavljeni pa bodo v sodelovanju vseh pristojnih strokovnjakov.”
Ob tem je opozorila tudi na politično dimenzijo sporne odločitve prenosa kipov. Po njenih besedah je iz manjkajočih kipov v Brdu jasno razvidno, kateri kipi so bili odvzeti in preneseni v Pivko.
“V slovenskem prostoru je tradicija, da se različni kipi prejšnjih režimov odstranjujejo z javnih prostorov. To tudi pomeni brisanje zgodovine v javnem prostoru. Po prvi svetovni vojni je bila odstranjena javna plastika iz obdobja Avstrije, v času 2. svetovne vojne so se rušili spomeniki postavljeni v Kraljevini Jugoslaviji in tako naprej. Po drugi strani pa imamo tudi prakso postavljanja nekaterih spomenikov nazaj, celo njihovih replik.
Vse takšne stvari potrebujejo javno razpravo, saj smo na javne spomenike mnogo bolj navezani, kot se zdi na prvi pogled, opazimo v prostoru, kadar jih ni več, do njih imamo takšen ali drugačen tudi čustven odnos. Postavitev javnih skulptur pa je vedno odraz družbenih, političnih okoliščin in umetnostnih tendenc nekega obdobja. Pomembno je, da se zavedamo svoje zgodovine, o njej razmišljamo, razpravljamo in se iz nje tudi učimo. “
Posvet je sicer odprl državni sekretar Matevž Čelik, vodila ga je vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino Špela Spanžel, uvodne predstavite pa so zaokrožili predstavniki institucij in strokovnjakov: Matevž Remškar (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenija, območna enota Kranj), Gojko Zupan (Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino), Martina Kikelj (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center), Ana Kučan (Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani) in Miloš Kosec (Muzej za arhitekturo in oblikovanje).
Obravnavali so strokovna vprašanja, povezana z zgodovinskim kontekstom nastanka del, vključno z njihovo umestitvijo v tedanje protokolarne objekte. Poudarili so različne premisleke, povezane z družbeno recepcijo in razumevanjem dediščine iz obdobja slovenske novejše zgodovine, še na vladni spletni strani navaja pristojno ministrstvo.
Odzivi so mešani
Na spletu se je seveda nemudoma vnela razprava o primernosti prestavitve; tako minule kot te, ki se šele obeta. Seveda je pretežno ideološko obarvana, nekateri predlogi so dobri, večina pripomb temelji na zaničevanju argumentov nasprotne strani, skupno vprašanje pa je, ali taki kipi sploh sodijo v protokolarni objekt in kaj bi bilo v takšnih, glede na novejšo slovensko zgodovino, bolj primerno.
Po izboru urednika teh strani nekaj najbolj zanimivih čivkov s spletnega družbenega omrežja Twitter, zapisanih pod sinočnjo objavo oziroma nit aktualne ministrice za kulturo Aste Vrečko. V to, ali so čivki plod razmišljanja resničnih oseb, ali pa gre za lažne/fake profile, katerih propagand(istič)na vloga je tako ali tako znana in jasna, se na tem mestu ne spuščam(o).
(mbo)
mariborski Odmev 
Oddajte komentar