Kultura dialoga ali kultura fevda, to je zdaj vprašanje! Društvo slovenskih pisateljev, Janša, Arsenović in neželjeni dialogi.

Čisto iskreno, kdaj ste nazadnje slišali za omenjeno društvo in v zvezi s čim? Če ste takrat, ko sem to sam, je kultura dialoga zadnje, kar vam pade na pamet v povezavi z njimi.

Bodimo še bolj iskreni! DSP v svojem sporočilu za javnost- ki me je v svoji obskurnosti, a stilski, vsebinski in ciljni odmerjenosti doseglo v obliki agencijske vesti STA– nikjer ni omenjalo kulture dialoga, ker jo je že intonacija slednjega izključevala, čeravno se je nanjo nanašala. In obešala.

Naj spomnim: STA je poročala, da “so z Društva slovenskih pisateljev (DSP) sporočili, da zaradi nedavnih ukrepov predsednika vlade Janeza Janše, da preko urada za komuniciranje prepove javno nastopati nekaterim funkcionarjem vlade, društvo ne bo sodelovalo na dogodkih, ki so načrtovani ob 30-letnici države.

Odločitev na društvu utemeljujejo s tem, da je predsednik vlade tako ali tako prevzel vse vzvode oblasti. Ob tem pozivajo parlamentarce in druge odločevalce v državi, da se uprejo vladi in, kot so zapisali, razklenejo obroč strahu in izsiljevanja.”

Da bi bila sicer kratka novica- z v strup namočeno konico- še bolj odmerjena, so za konec dodali: “Društvo slovenskih pisateljev je odigralo pomembno vlogo pri demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.”

Nekje sočasno pa je v slovenski medijski prostor priletelo nekaj drugega, kar z omenjenim sporočilom za javnost DSP ni tako vsaksebi, kot se zdi na prvi pogled. Bojda rapidno propadajoče rdečeburžujsko trobilo pod (ne)posrednim nadzorom stranke SD, mariborski lokalni čas(t)nik Večer, je namreč objavilo prispevek z naslovom “(VIDEO) Slavimo kulturo! Mariborčanom za Prešernov dan občina podarja videoproslavo “multipraktika” Uroša Kaurina”!

V njem “kulturnik” počne, kar pač pri nas “kulturniki” počno: pod krinko nagovarjanja občinstva- publike, ki da je ni, zatorej sam, kot namigne, več nima poslanstva- izvaja politično agitacijo. Vse lepo in prav, navsezadnje ima do tega pravico, a že tu se zaplete in to kar dvakrat!

Naj se, pri Bogu milem, že enkrat, pa makar v ustavo, zapiše in opredeli, kaj kulturnik pomeni, ker s(m)o res že utrujeni od vseh tipov in (pod)vrst teh “kulturnikov”!

Če ponovno pozorno preberete naslov, vas bo malodane streslo; sploh, če v obzir vzamete neodvisnost “scene”! No, “neodvisnost”. Pa preberimo skupaj: “Mariborčanom”… “za Prešernov dan”…. “občina”… “podarja”!

Zdaj… če to ni znak za alarm, potem pa res ne vem?! Za javni in davkoplačevalski denar nam torej občina podarja, kar si je “kulturnik” zamislil, da je prav. Dobro, boste rekli, zato jih imamo, te “kulturnike” in zato jih izobrazimo; da dobimo najbolje iz nabora. Pa res dobimo?

Že kar na začetku namreč bojda izginjajoča kultura “dialoga” trči v kulturo fevda, ki najbrž nikoli ne bo izginila; za nameček kulturniškega. A to še ni vse: obe kulturi- kulturi dialoga in kultura fevda- trčita v kulturo sublimne propagande. Vidite, kulture kolikor hočeš in kdo pravi, da širna Slovenija zavrača kulturo in da s(m)o Slovenci nekulturni, “kulturniki” pa na robu preživetja?! ZLOvenci, pa to, pa take.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? V poltretji minuti se namreč v videu, ki nam ga je- ponovimo še enkrat- za javni denar podarila krovna javna lokalna ustanova, pojavi nihče drug kot Aleksandar Saša Arsenović, mariborski župan. Huh!

Pa to še ni vse: ne samo, da se pojavi, še sprehodi se. Po avditoriju, ki meji na njegove nepremičninske investicije (vsaj eno je kupil za smešne denarce) in ki jih tako vneto obnavlja; bojda za nas. “Da nam bo fsem skupa’ bol’šo!”, pa to, pa take.

In avditorij, tudi to najbrž veste, se nahaja v srčiki tega, kar si je Aleksandar Saša Arsenović- javno župan, zasebno pa poslovnež, ki svojim poslovnim potrebam primerno oblikuje in (drznem si zapisati!) zlorablja proračun drugega največjega, za nameček univerzitetnega, slovenskega mesta- zamislil kot “historično jedro”.

In kar večerovski tako imenovani novinarji, skladno z uvodoma omenjenim lastništvom, tako papagajsko ponavljajo. Malo načne kulturo dialoga, a ne?!

Da bi bila zagata še večja, Arsenović to… eee… historično jedro (v bistvu pa navzven prenovljeni srednjeveški slum) namerava pretvoriti v novo- ne samo prireditveno- središče Maribora, v katerem bo vse skoncentrirano okoli njegovih (gostinskih in bojda kulturniških) objektov, kar je z nedavnim ponovnim napadom na vodstvo Narodnega doma, javne in v te namene ustanovljene in delujoče ustanove, ponovno dokazal. Kultura dialoga?

Naštevamo naprej?! No, pa dajmo!

Da bi tisti, ki se vam o dogajanju v Mariboru niti najmanj ne sanja, razumeli in doumeli razsežnosti blefa, velja spomniti na nekatere javne bisere tega retorično omejenega človeka, kar sicer ponovno dokazuje tudi omenjeni video zapis. Naštevam retrogradno:

  • samovoljno je zaprl Koroško cesto, zaradi česar je prišlo do ustanovitve civilne iniciative, ki temu ostro nasprotuje;
  • javne razprave o tem v obliki izredne seje krovnega mestnega telesa- mestnega sveta- ni dopustil
  • organizatorje mednarodno priznanega Festivala Lent (FL) je prisilil, da se odri preselijo pred njegove nepremičninske investicije
  • v enem svojih javnih nastopov (ob “obnovi” Cafove ulice) je ljudem čestital, da so si bili sposobni privarčevati za avtomobile
  • z neprimerno neverbalno komunikacijo je dobesedno osmešil in ponižal organizatorje okrogle mize FL, za nameček Večera, ki mu je na tak način želel izboljšati ti. javno podobo
  • glasove za ustanovitev lastne liste je zbiral s ponižujočo, malodane ogabno predstavo za javnost (porcijo zastonj golaža v svoji gostilni v zameno za glas podpore, indirektno tudi za župansko kandidaturo )
  • predvolilno kampanjo je indirektno izvajal po “kafičih” Lenta in Poštne ulice, v zameno za izvolitev pa obljubljal “transformacijo prostora”, o kateri do dneva današnjega ni bilo utemeljene javne razprave
  • iz središča mesta je zaradi nekaj prostorskih lokacij, najbrž vnaprej oddanih, na prefinjen način na cesto vrgel kar nekaj ustvarjalcev na področju kulture
  • in tako naprej in tako nazaj, vse do nadvse cinične poteze, ko je dal zasuti enega najbolj znanih mestnih podhodov, stopnice, ki so vodile vanj vkomponiral v dostop k svoji restavraciji, vse skupaj pa javno poimenoval še za varčno dejanje. 

In ta bo zdaj nabijal o kulturi dialoga?!

Ponovimo še enkrat: ta, ki je v času največje korona-krize in neverjetno povečanih lokalnih potreb humanitarnih organizacij (kot Karitas in Rdeči križ) porabil 150.000 EUR za nikomur potrebno in docela neestetsko “okrasitev” (beri: osvetlitev) mesta, da se je šel na javne stroške sublimno propagando in promoviranje njegovega Glavnega trga in Koroške ceste kot osrednjega mestnega prizorišča, da ne omenjam načrtovane tunelizacije, ki bi rešila Večer, morda celo njega in Pomgrada ta bo zdaj javno nabijal o kulturi dialoga?!

V sicer zelo estetskem videu- v katerem kamera lepo teče, glasbena podlaga nemudoma prepriča, naracija pa tako všečna, da zaradi nje pogoltnemo tudi nekaj afnanja- Arsenović poudari, da slavimo kulturo kot način življenja.

Pozorno zdaj; nekdo, ki je vzpon pričel z – v restavracije mutiranim- trendsetterskim klubom in ki naj bi bogastvo ustvaril z vpeljavo in širjenjem oblačilne blagovne znamke, nas poziva, da slavimo kulturo “kot način življenja”, heh.

In to javno.

“Kulturo, ki se kaže v kulturi naših odnosov, stisku roke, objemu. Včasih se kultura pojavlja v obliki besede, glasbe, giba – torej umetnosti – ki odgovarja na vprašanja, kdo smo, kje smo in kam gremo. Predvsem pa se naša kultura najbolj pokaže v naših dejanjih,” še navrže.

Če tega ne bi prebral in slišal, enostavno ne bi verjel. A kot sem že omenil, to še ni vse, saj kultura dialoga trči v kulturo fevda. Prav tukaj, v Mariboru, ponovno. Prisluhnimo naprej: “Tudi na Skupnosti občin Slovenije smo soglasno potrdili pobudo, da je rdeča nit in izpostavljena tema v letu 2021- kultura dialoga. Le ta se lahko prične s preprostim pozdravom!”

In če se vam kot po nekem čudežu zdi, da – glede na do sedaj opisano- tudi to še ni dovolj oportunistično, prisluhnimo še naprej: “Tudi zato naj ob letošnjem kulturnem prazniku zaželim, da bi kulturo v našem mestu ustvarjali skupaj; vsakič, ko se srečamo!”

Pafffff! Neverjetno, no. Glede na do sedaj izkazano, v praksi potrjeno in načrtovano (popolno zaprtje Lenta, da bi se izsililo tunelizacijo Maribora, družabno in družbeno življenje pa pripeljalo pred njegove dveri in to brez vsakršne javne razprave, ker zaigrane Večerove okrogle mize, na katerih interesne mreže predstavlja tako občinstvo kot nosilci “razvoja, to pač niso) in v tej kolumni opisano, je Arsenović res zadnji, ki lahko nabija o kulturi dialoga.

“Da bi bila kultura našega dialoga in odnosov spoštljiva, dostojanstvena in razumevajoča. Drage Mariborčanke, dragi Mariborčani, naj bo praznik kulture vesel!” sklene.

No, nazadnje se je iz Arsenovićevega izliva nežnosti, sočutja in nenadnega vzgiba po sodelovanju ponorčevalo še vreme; lilo je kot iz škafa, turobno je bilo bolj kot oba lockdowna obenem, nebo pa je prve solze potočilo natančno ob 9:55, pet minut pred dvanajsto, no, pet minut pred odprtjem kulturnih ustanov, ki da so jih po poročanju in namigih Večera karantene naveličani in kulture in svobode željni Mariborčani oblegali, čeravno je sočasna anketa ta-istega Večera ob menda oddanih slabih 1500 glasovih ta-isto deževno opoldne sporočala, da se kar 90% ljudi ne namerava udeležiti nobenega kulturnega dogodka.

Kot sem že omenil, Arsenovićeva “kultura” “dialoga” trči v “kulturo fevda” in sicer na način, da gostuje v video- sporočilu Uroša Kavrina. Sicer se izogibam preverjanju porekla posameznikov in to iz enostavnega razloga: ker se mi zdi nedostojno, ob tem pa naj omenim, da sem bil žrtev prav takega zlonamernega početja tudi sam in da so na pregonu temelječe pripombe sodile v vse kaj drugega kot pa kulturen dialog.

Pa vendar se mi zdi, da v Mariboru živi oseba z imenom Kornelija Kaurin, ki je lokalna vodja malodane radikalno levo usmerjene Zveze prijateljev mladine (ZPM). In katere vodenje se meri v desetletjih. In katere vodenje vso to obdobje uživa protekcijo Večera. In pridobiva sredstva od vsakokratne garniture na mestni občini.

Pa ne, da namigujem, a malo preveč je v slovenskem “kulturnem” prostoru teh ponavljajočih se priimkov. Še huje; drznem si zapisati, da kolikor več je ponavljajočih se priimkov, toliko manj je mednarodne prepozavnosti in pripoznanosti, posledično presežkov in nagrad.

Tako sta si v Mariboru, na dan žalostne vesele “kulture” podali roki kultura dialoga in kultura fevda; ena lažna, druga tragično resnična. Sprašujete se, kje je tukaj Društvo slovenskih pisateljev in kam je v zgodbi poniknil Janez Janša? Počasi, takoj preidemo k njima!

Vse dobre zgodbe, tako filmske kot knjižne, se v svojem koncu vedno vrnejo na izhodišče. So flashbackovske, kot so asociacijski flashbacki vsi medijsko potencirani spomini na neko drugo Janševo vladavino; če tistim kratkim obdobjem sploh lahko tako rečemo. V tem zapisu to toliko bolj izstopa, ker je avtor tudi osebno nagnjen k tej pripovedni tehniki.

Vidite, bratje in sestre, kar sem vam “pozabil” omeniti, je dejstvo, da je Arsenović svoj pohod na Maribor- takrat, nekje med že omenjenim golažem in obznanilom županske kandidature na meniju Stranke Mira Cerarja– začel v družbi kulturnikov in intelektuale, takšne in drugačne.

Namenil se je povezati oba bregova, kot se je izrazil oziroma so mu to spisali/sugerirali pri Večeru, zato je simbolno prečkal most. Nič čudnega, v Mariboru je še reka simbolnega pomena; delavski breg je desni, rdečeburžujski pa levi, le da Arsenović in njegove intelektualne šturm-unt-drang trupe tega niso poštekale. Kako tudi bi?

Že v štartu so imeli dve ključni napaki, dva “system failure”, heh. Napotili so se torej preko mosta, zmogli pa zgolj pod most, pod Trg revolucije, kar je natanko mesto naslednje Arsenovićeve “od nikoder k nikamor” investicije, Dravske brvi.

Ta iz naravno terasasto grajenega levega nabrežja trči v najmanj 16 metrov visok drevesno-grmovni desni breg in bo dodatno zajezila in ohromila že itak mrtvo reko, bo pa zato ozaljšala in celostno zaokrožila njegov obdravski resort.

In druga, pomembnejša: na čelu “koalicije voljnih”, te epske kloakicije, je korakal nihče drug kot Andrej Brvar. Tisti pesnik, tisti rimar, ki je leta poprej korakal na čelu kulturniškega dela “koalicije voljnih” Franca Kanglerja. Vidite, bratje in sestre, koalicije so večne, fevdi so večni, privilegiji pa tudi. In to je natanko tisto, zaradi česar se je oglasilo DSP.

Ker… če bi bilo to društvo kaj vredno, bi to storilo že zdavnaj, takrat pa take politične izletnike tudi pometalo iz svojih vrst in tako vedno znova. Tako pa so pri DSP- bodisi po komandi bodisi po namigu medijev- začutili, da bi se oblast morda lahko kmalu le zamenjala in k javni histeriji hitro pristavili še svoj lonček, huh.

Pardon na izrazu, a tokrat bom zatajil dalmatinski del svojega porekla in svoje osebnosti in se priklonil štajerskemu:

“Kurc pa taki pisatelji, kurc pa taka književnost!”

Če bi bili res družbeno kritični, bi najbrž morali vedeti, da je vse, kar je Arsenoviću do sedaj uspelo narediti na desnem, deprivilegiranem mariborskem bregu, odstranitev odpadajočih žaluzij s propadajočega zdravstvenega doma na Jezdarski ulici, ki naj bi bil sprva celo predviden za covid-ambulanto.

In šminkanje bližnjega rondoja, katerega pred kratim zaključena holtikulturizacija naj bi stala neverjetnih 85 000 (t.i.s.o.č.) evrov. Ta-istega preko katerega se tisti, ki še imajo delo, navsezgodaj vozijo na bližnjo obvoznico, od tam pa naprej, morda celo pod krinko ponarejenih izvidov, na dnino v Avstrijo.

Tragedija je dvojna: na eni strani slovenske pisatelje očitno tepe trk z družbeno realnostjo in ta je v mariborskem primeru res srhljiva. Povišanje potreb humanitarnih organizacij se meri v stokratnikih, covid-kriza pa je po dostopnih podatkih dobesedno na cesto pognala (menda dodatnih) 500 Mariborčanov.

Samomori in fatalne nesreče se dogajajo kot po tekočem traku, nazadnje sem bil o enem takem obveščen sinoči, kar nekaj samohranilk pa je dobesedno na robu in z žiletko v roki, saj denarja za teste, kar bi jim omogočalo nadaljnje “na črno” delo v Avstriji nimajo, le-to pa jim v povezavi z domačo “socialko” omogoča preživetje.

Na drugi strani pa Mariborčani in Mariborčanke, vsaj ti z desnega brega, ne sodijo v projektirano Arsenovićevo volilno telo in iz istega razloga “v mesto” ( kot tukaj pravimo centru) niti ne morejo.

No, kdo zdaj razdvaja?!

In zakaj ne morejo?! Ker jim ga je “vožd”, “gazda”, “Arso”, “Pohorski Zoki” pač zaprl pred nosom, kot vsi turistični turbo-dobičkarji svoj resort pred neželenimi obiskovalci pač zaprejo; pred tistimi, ki niso pripravljeni plačati “All inclusive” variante in so torej dobrodošli samo zato, ker navzven ponujajo dinamiko, ki prikrije mrtvost. Zato ni nič čudnega, da je večina prebivalcev za svoje sprejela misel, ki pravi “Bolje virus kot “SARSenović”!”, Mariboru pa kar “Arsenovićevo”.

Vsaj to, vam literatom še iz prejšnjega sistema vajenim privilegijev, najbrž ni tuje: Valjevo, Svetozarevo, Arsenovićevo. Tega se držite, tu ste dobri: zastavonošnje, ne pa družbeno-kritičnega seciranja realnosti! Ni to za vas!

In ko boste naslednjič pisarili pozive k spremembi oblasti, se spomnite, da je na čelu ene take strumno in ne samo enkrat korakal eden vaših! In da v tej državi ne obstaja samo Ljubljana, Janša in državni mediji, pač pa tudi v tem sestavku opisana žalostna provinca, v kateri so ljudje obsojeni na počasno in boleče umiranje.

In katero je- če smo že pri tem- do sedaj iskreno in z namenom, temelječim na potrebi lokalnega občestva, obiskal zgolj Janša.

Aljoša Dragaš

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s